Tone Tiselj je bil prvi gost nove podkast serije Bajke grofov, ki je zaživela v Celju. Serijo je v sodelovanju z Mestno občino Celje zasnoval Zavod za šport, kulturo in medijske vsebine (ŠKMV), njen namen pa je skozi pogovore predstavljati zanimive osebnosti in zgodbe, povezane s Celjem.
Nekdanji prvi selektor slovenske moške reprezentance in dvakratni zmagovalec ženske Lige prvakinj je spregovoril o svojih največjih uspehih, vzdevku “mali Napoleon”, delu z vrhunskimi športniki, stanju slovenskega športa in svoji drugi veliki ljubezni – kolesarstvu.
Tone Tiselj se tudi po koncu aktivne trenerske poti od športa ni oddaljil. Kolesarstvo je danes šport, ki ga spremlja najbolj podrobno. “Zdaj je to zame šport številka ena,” je dodal.
Pomemben del pogovora je bil namenjen njegovim začetkom na čelu slovenske reprezentance. Tiselj je postal prvi selektor samostojne slovenske moške rokometne reprezentance, čeprav tega, kot pravi, ni pričakoval.
Takrat je vodil tudi Celje Pivovarno Laško, ponudbo za reprezentančni položaj pa je dobil od Toneta Turnška. “Bil sem zelo počaščen in navdušen, kajti to je nekaj, o čemer sem lahko samo sanjal. Če bi ostali v skupni državi, verjetno nobeden iz Slovenije ne bi dobil te priložnosti.”
Začetki so bili daleč od današnjega profesionalizma. “Prvi treningi so bili res velika improvizacija. To ni bilo nobenega profesionalca, vse je bilo na zelo amaterski bazi. Vsi smo pa imeli veliko željo, da se predstavimo kot nova država na rokometnem zemljevidu,” se je spominjal Tiselj.
Eden najbolj posebnih trenutkov je bila prva reprezentančna tekma proti Hrvaški v celjskem Golovcu, ko je prvič zadonela slovenska himna.
Pot do prvega velikega tekmovanja je bila zahtevna, Slovenija pa si je izborila nastop na evropskem prvenstvu. Še pred tem je na sredozemskih igrah leta 1993 osvojila bronasto medaljo – prvo slovensko medaljo na velikem tekmovanju v kolektivnih športih.
Ob tem je padla tudi stava. Če osvojijo medaljo, si Tiselj obrije glavo. In si jo je.
Kako je nastal “mali Napoleon”?
Eden najbolj slikovitih delov pogovora je bil povezan z vzdevkom, ki je Tislja spremljal skozi velik del kariere – mali Napoleon.
Razlaga je precej preprosta. “Eno je verjetno moja višina, drugo pa to, da sem znal biti zelo strog,” je povedal.
Vzdevek naj bi se ga prijel v času dela pri Krimu. V Črni gori so šle igralke še nekoliko dlje in mu nadeli precej ostrejši vzdevek. “Tam sem bil mali Hitler. Ampak tudi one so postale evropske prvakinje,” je v smehu dodal.
Toda za strogostjo se je skrivala predvsem sposobnost prilagajanja. “Tisti, ki vodi, kjerkoli dela na en in isti način, enostavno ne more biti uspešen,” je poudaril. Pri Krimu je denimo prvo evropsko krono osvojil z izrazito avtoritativnim načinom vodenja, pri drugi pa so imele igralke bistveno več besede pri taktiki, načinu igre in celo nagrajevanju.
“Prvo leto sem v vseh zadevah odločil sam, izključno sam. Ko smo bili drugič prvaki, so punce lahko same izbirale. Tudi pri izbiri taktike so sodelovale,” je razliko opisal Tiselj.
Od najboljših moraš zahtevati največ
Tiselj ima zelo jasno predstavo o tem, kaj loči povprečnega trenerja od vrhunskega. “Povprečen trener se izživlja in dere na igralca s številko 15, 16 ali 17. Top trenerji pa imajo najboljšo komunikacijo in največ zahtevajo od tistih najboljših.”
Včasih se je z najboljšim igralcem ali igralko celo dogovoril, da ga bo pred ekipo namenoma opozoril na napako. “Ne zaradi njega, ampak zaradi vseh ostalih. Če kapetan oziroma najboljši igralec to zdrži in prenese, potem z ostalimi ni nobenega problema.”
Delo z ženskami je bolj kompleksno
Čeprav je uspešno vodil tako moške kot ženske ekipe, zavrača prepričanje, da je delo v ženskem športu enostavnejše. “Za delo z ženskami potrebuješ veliko več znanja, časa in potrpežljivosti.”
Pri svojih igralkah je izdeloval tudi psihološke profile, saj je želel vedeti, kako pristopiti k vsaki posameznici. “Vedeti moraš, na katero lahko “pritisneš” in katero moraš “božati”.”
Ob pravem odnosu pa so po njegovih izkušnjah ženske ekipe sposobne izjemnih naporov. “Ko se ženske počutijo varne in ko je zaupanje na maksimalnem nivoju, je to taka mašina, da se ne more z nobenim moškim primerjati. To, kar lahko ženske zdržijo, ne more nobena moška ekipa.”
Evropsko srebro ostaja nekaj posebnega
Po dveh evropskih naslovih s Krimom je sledilo leto 2004 in domače evropsko prvenstvo, na katerem je Slovenija osvojila srebrno medaljo.
Čeprav ima v zbirki tudi dve evropski klubski kroni, Tiselj ob vprašanju o največjem dosežku nima veliko pomislekov: “Kar se tiče emocij, je bilo seveda to največ. Večjega motiva kot igrati doma pred domačo publiko in domačo javnostjo ni.”
Hkrati poudarja, da brez predhodnega dela s Krimom verjetno ne bi bilo niti reprezentančnega srebra: “Večino stvari, za katere smo pri dekletih spoznali, da delujejo, smo samo prenesli tudi na fante.”
Nova ljubezen – kolesarstvo
Po desetletjih rokometa je Tiselj skoraj po naključju odkril kolesarstvo. Ko so mu prijatelji govorili, kako lepo je kolesariti, jih je imel, kot pravi, “malo za nore”. Nato si je med premorom v trenerski karieri kupil kolo, začel odkrivati Dolenjsko in hitro ga je povsem potegnilo.
“Kolo me je napajalo, sproščalo. To je en način svobode, gibanja in spoznavanja okolja na najbolj prijeten in zdrav način,” je opisal novo strast.
Sčasoma so prišli tudi resni podvigi. Prevozil je številne slovite alpske in dolomitske prelaze, med drugim Stelvio, Zoncolan in Mortirolo.
A obstaja tudi klanec, na katerega se ne želi več vrniti. “Čelovnik pri Radečah. Dva kilometra in pol, 440 metrov višinske razlike. Enkrat sem ga odpeljal, ampak sem moral cikcakati.”
Danes je povezan tudi s Kolesarskim društvom Knežjega mesta Celje, kjer ima naziv športnega direktorja, svojo vlogo pa vidi predvsem kot mentorsko in podporno mladim tekmovalcem.
“Preveč vlagamo v beton, premalo v ljudi”
Tiselj se v pogovoru ni izognil niti kritiki slovenskega športnega sistema. Po njegovem se preveč denarja namenja infrastrukturi in velikim prireditvam, premalo pa trenerjem in ljudem, ki delajo z mladimi.
“Če hočemo, da bo šport dober, je treba vlagati v ljudi. Mi v ljudi vlagamo najmanj,” je bil neposreden. “Če nimaš pravega človeka, od trenerja do tekmovalca, nobena infrastruktura ne pripomore k rezultatu.”
View this post on Instagram
Prepričan je, da prihodnost slovenskega športa temelji predvsem na kakovostnem delu v lokalnih okoljih. “Biti trener ni služba. To je poslanstvo.”
Posebej ga skrbi prihodnost kolesarstva. Ob uspehih Tadeja Pogačarja, Primoža Rogliča, Mateja Mohoriča in drugih opozarja, da je treba prav zdaj razmišljati tudi o bazi. “Če ne bo manjših klubov, manjših sredin, potem mislim, da se bo nekoč ta zgodba izpela.”
Roglič, Pogačar in Tour 2020
Za konec je beseda nanesla še na eno najbolj nepozabnih slovenskih športnih zgodb – dirko po Franciji 2020, ko je Pogačar v predzadnji etapi prevzel rumeno majico Rogliču.
Tiselj, velik Rogličev navijač, kronometra skoraj ni mogel gledati. “Imel sem občutek, da nekaj ne bo v redu. Usedel sem se na kolo in bil tako raztresen, da sem šel celo brez čelade.”
View this post on Instagram
Kljub navijaški naklonjenosti do Rogliča danes razplet vidi precej preprosto: “Na tem kronometru ga je premagal kolesar, za katerega se je pokazalo, da je boljši od njega. In to dokazuje iz dneva v dan.”
Prva epizoda podkasta Bajke grofov je tako od pionirskih časov slovenske rokometne reprezentance in evropskih naslovov s Krimom zavila vse do slovitih kolesarskih prelazov in vprašanja, kam gre slovenski šport. Tiselj pa je skozi celoten pogovor ostal zvest svojemu slogu – neposreden, kritičen in poln zgodb iz desetletij na najvišji športni ravni.
