Letošnje poletje je bilo za košarkarje in košarkarice mlajših reprezentanc Slovenije naravnost fantastično. Zlato sta si priigrali moški reprezentanci do 18 in 20 let, srebro pa so si okrog vratu nadele punce v starostni kategoriji do 16 let.
Navduševala je slatinčanka Anais Gobec, ki bi po mojem (skromnem) mnenju bila povsem zasluženo uvrščena tudi v najboljšo peterko prvenstva. Sodeč po medaljah je prihodnost slovenske košarke sijoča. Niso Michelinove, so pa vsekakor košarkarske zvezde.
Ni pa slovenska košarkarska raja pretirano navdušena nad trenutnim stanjem moške članske košarkarske reprezentance. Čeprav rezultatsko ni bilo nikakršnega padca. Kvečjemu so zrasli naši apetiti. Kar je povsem človeško, če imaš na dosegu roke enega izmed najboljših košarkarjev na svetu. Če si manj kot deset let nazaj stal na zmagovalni stopnički v Carigradu, dosegel četrto mesto na olimpijskih igrah, na zadnjem Eurobasketu pa bil izločen s strani trenutnih evropskih prvakov, Nemcev. Kavč selektorji pa zmajujemo z glavo. Nekaj nas moti. Kot naše babice in dedke, ko se navajajo na nov mobilni aparat.
Sprememba: kvalifikacijska okna
Fibina sistemska sprememba, ki je uvedla kvalifikacijska okna za uvrstitev na evropska in svetovna prvenstva, je stopila v veljavo leta 2017. Sloveniji takrat osvojitev naslova evropskih prvakov ni prinesla avtomatske uvrstitve na svetovno prvenstvo v košarki, kot je to veljalo do tedaj. Je pa bila parirana z lažjimi nasprotniki, ker si kot prvak rangiran med najboljšimi.
Pred tem smo tekme reprezentance lahko spremljali samo v poletnih mesecih. Praviloma zgolj na prvenstvih. To je zdaj drugače. Vsako leto lahko zanjo navijamo v kvalifikacijskih oknih. Reprezentance zato potrebujejo širše kadre. Med sezono igralci NBA in tudi Euroleague niso prosti klubskih obveznosti. Poiskati in nabrati je treba najboljše igralce, ki so na voljo.
To vpliva tudi na nas, slovenske navijače. Pozitivno je to, da lahko spremljamo tekme Slovenije precej bolj redno. Vsake 3 mesece. Malce manj pozitivno je dejstvo, da ne moramo vedno dobiti najboljših igralcev. Da se zgodi tudi poraz proti Estoniji, Švedski. Kar nas šokira.
Ker če bi si šli meriti spolovila s temi državami, bi bilo naše res bolj obdarjeno. Košarkarsko govorim. Imamo pač boljši ranking. Ne zamerite mi, želel sem zgolj malo začiniti kolumno. In ko se zgodijo ti porazi, postanemo kritiki. Če pa nismo konstruktivno kritični, se zgolj razhajamo. Debata izgubi kontekst in pojavi se nejevolja.
Ena ekipa priigra prvenstvo, druga tam nastopi
V postavi reprezentance za kvalifikacije na FIBA World Cup Qatar 2027 je do zdaj zaigralo že 22 igralcev. Če prištejemo še Luko Dončića, Josha Nebo in Jaxsona Hayesa, dobimo seznam 25-ih košarkarjev. Polovica od njih ne bo potovala na svetovno prvenstvo. V kolikor bo Luka igral, bi naj kot naturalizirani igralec zaigral Hayes; njegov bivši soigralec pri Lakersih, ki igra na poziciji centra. To pomeni, da bo doma ostal Alen Omić.
Alen nam je priigral vsaj dve zmagi v kvalifikacijah. V mojih očeh si zasluži trdi Č, glede na to, kako se bori za Slovenijo. Ampak za naturaliziranega igralca je po pravilih žal prosto samo eno mesto. Pa pustimo to. Kar želim povedati je, da v kvalifikacijskih oknih gledamo drugačno ekipo kot na prvenstvu. Je pa res, da to ni samo naš problem. Pravila so enaka za vse reprezentance.
Zakaj smo torej takšni negativčki? Imamo rezultatske uspehe, imamo Luko in imamo perspektivne igralce. Konec koncev, naš selektor je trener Barcelone. Zajec torej tiči nekje drugje. Morda smo slabi pripovedovalci košarkarske pravljice. Morda smo premalo glasni in usklajeni.
Ne potrebujemo revolucije. Potrebujemo ščepec magične povezanosti. To smo lahko začutili na domačem prvenstvu do 20 let, ko so naši v finalu razbili Srbijo. Čemur smo priča na slovenskih parketih, je preklemansko dobro. In škoda bi bilo, da temu ne sledi pripoved in naklonjenost ob njih …
