Polzelan Peter Zupanc odkrito o hrani, plači in življenju na Kitajskem

25. 11. 2016 07:04

Peter Zupanc je Polzelan, zaradi narave svojega (nekdanjega) dela v Metropolu dobro poznan tudi po Celju. Nenačrtovano se je zaljubil v Kitajsko, se tja preselil in trenutno na eni izmed tamkajšnjih fakultet poučuje angleščino.

Pred nekaj tedni je po dveh letih prišel na krajše počitnice v Slovenijo, zato sem njegov obisk izkoristila za kratek intervju: o tujcu, ki je odšel na Kitajsko brez znanja jezika, o belem obrazu in o preizkušanju kulinaričnih specialitet, med drugim prašičjega penisa.

Peter, pri nas ste imeli dobro službo programskega vodje Kina Metropol. Zakaj ste leta 2007 sedli na letalo za Kitajsko?
Zaradi povabila prijatelja Andyja, ki je tedaj delal v Šanghaju (Gorenje). Tako preprosto. Poprej nisem ravno načrtoval Kitajske. A ko sem enkrat bil povabljen, nisem mogel reči ne. In seveda ne moreš kar v Šanghaj za tri dni. Tako da sem nazadnje potoval štiri tedne, od Šanghaja preko Pekinga pa Xi’ana pa Čengduja, Kunminga, do Lidžjanga in nazaj. Sam. Brez agencije, znanja jezika in brez rezervacij.

Zase pravite, da ste se znova rodili v umazaniji, smradu in znoju nočnega vagona od Pekinga do Xiana. Zakaj? Kaj vas je tako navdušilo?
(Smeh) Ja, se spomnim tako tega vlaka, kakor te zgodbe. Ampak ko postaneš starejši, izkušnje naredijo svoje in drugače interpretiraš te stvari. Zdajle bi verjetno rekel, da me je tista pot postavila v najbolj direktni kontakt z ljudmi tam – razbila stereotipe, mi dala vedeti, koliko ne vem…

In obudila morda nezavedne sanje o soočanjih s povsem tujimi kulturami. “Tukaj sem,” je dejala Kitajska. In vse ostale kulture, ki jih je Kitajska pač predstavljala. Brati o tem ali gledati filme o tem je postalo… brezosebno (me nujno nepotrebno, toda vsekakor nadvse nezadovoljivo).

In itak sem vedno pisal – zares sem si želel preskusiti pisati o tem, kar vidim tam. Je pa res, da tisti stavek o “ponovnem rojstvu” mnogo bolje opiše vznemirjenje tiste noči. 

Ampak velika razlika je, če kot turist potuješ s polno denarnico ali pa se tja preseliš, kot ste vi to storili leta 2010. Vas niso skrbele finance?
Oh, finance me vedno skrbijo. Morda je to že odgovor? Kakorkoli, moj krasni šef Borut Kramer je načeloma pristal, da me služba eno leto čaka. Recimo, da sem imel možnost doživeti takoimenovani gap year. Preživljal sem se s pisanjem – za Novi Tednik in Radio Celje, za 7D, še za kakšno literarno revijo (odtlej sem potovalne zapiske objavljal v Mentorju, Literaturi, Sodobnosti…).

Tedaj je iz Slovenije pritakalo dovolj denarja, da sem bil na Kitajskem neke vrste srednji sloj. In nisem zapravljiv. V tem času sem prepotoval ves Guangxi, avtonomno pokrajino južne Kitajske, kjer živim. Ideja je bila, da na lastne oči primerjam okoliščine. Res pa je, da je ta potovalna avantura bila nepopolna in se je na nek način dokončala v naslednjih letih.

Bolj so stvari postale hektične, ko sem se odločil, da Kitajsko podaljšam. Drugo leto sem tam študiral kitajščino. Potem sem že potreboval več denarja. In potem sem dobil službo učitelja angleščine… Ki sem se je najprej otepal. Ampak je na veliko srečo izpadlo, da mi ne gre slabo.

Lusheng festival Miao manjšine, predel Guangxija
Lusheng festival Miao manjšine, predel Guangxija

Pri nas se službe večinoma delijo glede na politično pripadnost ali sorodstvene vezi. Kako naklonjeni so Kitajci dejstvu, da bi zaposlili tujca?
Oh, na Kitajskem se dobre službe gotovo dobijo na podlagi politične pripadnosti ali sorodstvenih vezi. Ampak tujci s(m)o kot učitelji zelo zaželeni. Sploh Američani in Angleži oziroma naravni govorci. To službo je načeloma enostavno dobiti. Le bel obraz potrebuješ.

(Legalna zaposlitev sicer premore vedno strožje pogoje, čeprav je tudi to odvisno od tega, v katerem mestu se nahajaš). Kako službo obdržiš in kaj se dogaja s plačo, no, to je pa res odvisno od sposobnosti. Meni se število delovnih ur vsako leto manjša, plača pa viša. Nekaj že počnem v redu.

Peter Zupanc na plakatih v avtobusih
Peter Zupanc na plakatih v avtobusih

Vi poučujete angleščino na univerzi, ki je vaš obraz celo uporabila za svoje jumbo plakate. Kakšen ugled uživate kot tujec, zanje najbrž celo eksotik?
Moram popraviti, na jumbo plakatih sem pristal kot “obraz” prejšnje šole, Better English, kjer smo angleščino inštruirali – tam sem delal tri leta in nazadnje se me je, da, dalo videti po vsem Nanningu. In res ne vem, če je prej bil kak Slovenec na ogled petim milijonom ljudi tega mesta. Ne, Nanninga gotovo ne.

Zdaj sem na univerzi… saj nisem edini. Peščica nas je (in nobenega Slovenca). Gotovo obstajajo govorice o nas – ampak te itak skušam ignorirati povsod, kjer se nahajam. Sicer zelo skrbijo za nas. Če znaš vzpostaviti dober odnos, si vsaj načeloma spoštovan.

Tudi v Nanningu se še lahko zgodi, da zijajo vate. Na podeželju pa sploh. Ampak to je del tega – si neke vrste ambasador.

Katere so naprimer tri največje razlike med Polzelo oz. Celjem, kjer ste bivali in delali prej in med Nanningom, kjer živite in poučujete zdaj?
Hrana, gneča in dinamika življenja. Nisem hotel omenjati vročine in vlage – to je v subtropih skorajda samoumevno.

Kitajska slovi tudi po pripravi nenavadnih jedi. Nekaterih smo se Evropejci že dodobra navadili, o pripravi psov pa nočemo nič slišati. Ste imeli težave z navajanjem na drugačno hrano, obstaja kaj, česar se v velikem loku izognete na mizi?
(Smeh) V principu se ne izognem ničemur. Sem poskusil psa, meso pač (v resnici sem, kot nekoč “moje” narodnostne manjšine, neke vrste animist – sem precej gotov, da tudi ko diham, jem nekaj na nek način zavedajočega se. Temu se ne da izogniti).

Je pa res, da so jedi, ki jih ravno ne bi naročil in jih jem le zato, ker mi jih naročijo drugi. Prašičji parklji in kokošji krempeljci so med temi (ampak še krempeljce sem nekoč jedel pripravljene na sečuanski način, s feferoni, in so bili odlični. Torej je le stvar tega, kako je jed pripravljena). Oh, in prašičji penis – ampak tudi ta je, mariniran na kantonški način, zelo dober.

Tule veliko jedo glutinastega riža. Kot desert je izjemno okusen. Želodčne težave… Na začetku, ja. Ima jih večina tujcev. Sploh, če ostajamo dlje časa. Ampak se seveda navadiš. V tem trenutku je moj želodec iz granita. Kitajskega.

Na počitnice domov ste prišli za dobre 3 tedne po dveh letih. Česa ste se najbolj veselili ob prihodu na Brnik?
Družine, prijateljev, piva. Malce lažem. Zelo sem se veselil tudi, da po dobrih dveh letih nenehnega poučevanja vsaj en mesec ne bom učil. Tudi ta oddih potrebuješ. A zdaj se že veselim novih učencev in novih poti. V resnici se vedno nečesa veselim. 

Š. Kumer, foto: osebni arhiv Petra Zupanca

Oznake: , , , , ,
Vam je članek zanimiv? Delite ga s prijatelji:
X
180 queries in 0,526 seconds.