Ali je šola za zdravstvene delavce v Celju potrebna?


NEUMESTNO VPRAŠANJE OB NJENI DESETLETNICI

Na zadnji skupni seji sveta za zdravstvo in socialno politiko ter sveta za šolstvo, kulturo in prosveto okrajne skupščine so razpravljali tudi o nekaterih problemih šole za zdravstvene delavce v Celju. Nekaj podatkov je s tem v zvezi posredoval direktor zavoda za zdravstveno varstvo dr. Franc Fludernik.

Kakor povzemamo na kratko, je bila šola ustanovljena iz potrebe po srednjem medicinskem kadru, ki ga primanjkuje, saj je razmerje med njim in zdravniki precej pod normalo: medtem ko je idealno razmerje 1 proti 2 (en zdravnik — dve sestri), je sedanje razmerje približno 1 proti 0,83 ali 6 zdravnikov — 5 sester.

Šola za zdravstvene delavce beleži letos desetletnico obstoja, v tem času pa je redno ali izredno šolanje končalo komaj IGO medicinskih sester, kar pomeni 16 na leto. Takšen dotok srednjega medicinskega kadra je seveda zelo skromen v primeri s perspektivnim programom, ki predvideva v sedmih letih okrog 800 novih srednjemedicinskih delavcev! Pri tem je programiranje po vsej priliki upoštevalo razvoj zdravstvene, službe, ki bo terjal vedno več srednjega kadra za nego bolnikov. Kakor je dr. Franc Fludernik menil, je v tem pogledu že sedaj čutiti precejšnjo vrzel, ki jo zdravstveni delavci skušajo reševati z različnimi hitrimi tečaji, ki pa nikakor ne bodo mogli zagotoviti dovolj strokovne izobrazbe, potrebne za nego bolnikov. Zato je rešitev samo v intenzivni vzgoji kadrov v okviru redne šole, ki bi ji bilo predvsem zagotoviti nadaljnji obstoj, hkrati pa tudi zadosten vsakoletni vpis novih gojenk (kar je spričo vsakoletnega velikega suficita ženske mladine še najmanj problematično).

Ker je šola doslej delala v okviru celjske bolnišnice, bi bilo logično, da bi v tem okviru ostala še naprej. Toda tu, kot kaže, se je stvar zataknila. V sedemletnem razvojnem načrtu bolnišnice šole za zdravstvene delavce namreč ni. V diskusiji so na seji sveta zato udeleženci menili, da se stališča kolektiva bolnišnice pač ne ujemajo s stališčem sveta za zdravstvo. Po njihovem mnenju bi bili zdravstveni kolektivi dolžni prispevati za to investicijo 1,5 odstotka od bruto osebnih dohodkov, namenjenega strokovnemu izobraževanju. Razen tega bi morala šola najti svoje mesto edinole v zazidalnem okolišu celjske bolnišnice.

Ker so možnosti, da bi del sredstev za novogradnjo prispeval tudi sklad za šole druge stopnje, je bil sprejet sklep, da bi upravnemu odboru sklada za zdravstvene ustanove priporočali to investicijo, gradbena komisija pri celjski bolnišnici pa naj bi svetu za zdravstvo in socialno politiko okrajne skupščine sporočila odločitev glede lokacije in drugega.

Po vsem tem pravzaprav vprašanje, ali je šola za zdravstvene delavce v Celju potrebna, ni umestno, pač pa je dosti bolj umestno vprašanje — od kod bomo dobili toliko srednjega medicinskega kadra, kolikor ga predvideva

perspektivni program, če bomo opustili možnost, da bi zanj skrbeli tudi sami! Seveda bo pri tem vsekakor misliti hkrati na predavateljski kader in njegovo strukturo uskladiti z zahtevami verifikacije.

Celjski tednik, 10. 7. 1964