Celjani na protestnem zborovanju obsodili italijanske provokacije na meji


V četrtek se je pred sedmo uro zvečer zbralo v Celju pred železniško postajo nad 6 tisoč meščanov, članov delovnih kolektivov, množičnih organizacij in pripadnikov JLA, k protestnemu zborovanju zoper iredentistično, vojnohujskaško razgrajanje italijanskih fašistov na naši zahodni meji.

Navzočim je spregovorila tov. Olga Vrabičeva, sekretar MK ZKS. Njen govor so demonstrantje neprestano prekinjali z vzkliki maršalu Titu in Primorskemu ljudstvu.

Na koncu so poslali Zveznemu izvršnemu svetu FLRJ naslednjo resolucijo: Prebivalci mesta Celja, zbrani na protestnem zborovanju ogorčeno obsojamo izpade italijanskih fašistov.

Zadnji dogodki na naši meji nam dajejo določno slutiti, da ne gre v tej italijanski gonji le za vojaške demonstracije proti Jugoslaviji v zvezi z nerešenim sporom med Jugoslavijo in Italijo glede Trsta, temveč se zato gonjo skriva imperialistična politika, ki skuša spor okoli Tržaškega vprašanja izkoristiti kot zunanji povod za opravičilo svoje imperialistične kampanje proti vsem balkanskim državam.

Vse pa kaže, da so Italijanski kakor tudi ostali imperialisti pozabili, da je bilo slovensko ljudstvo ob pomoči ostalih narodov Jugoslavije sposobno izbojevati svobodo in osvoboditi sleherno ped slovenske zemlje z orožjem, ki ga je golih rok iztrgalo italijansko-nemškim okupatorjem. Pozabili so pa prav gotovo tudi na to, da je bila stara kraljeva vojska orožje v rokah protiljudske gospode, da pa je naša ljudska armada orožje v rokah delovnih ljudi za očuvanje neodvisnosti naše domovine in socialistične graditve.

Mi se zaradi italijanskega poplaha ne razburjamo, še manj se pa bojimo njihovega rožljanja z orožjem, ker so nam kot vojaki prav dobro poznani iz pretekle vojne, v kateri so kazali svojo hrabrost le pri požiganju slovenskih domov ter pobijanju in preganjanju nezavarovanega prebivalstva. Kakor smo znali izbojevati veličastno zmago takrat, tako jo bomo znali tembolj sedaj, če bo italijanski imperializem v svoji slepoti skušal prekoračiti okvire znosnih mednarodnih odnosov. Pomnijo naj in vedo, da so ne samo oni, temveč tudi vsi drugi, ki so grabežljivo segali po naši domovini naleteli pri naših ljudeh na enoten in močan odpor.

Ogorčeni smo še celo zaradi tega, ker vemo, da se pod plaščem te protiljudske gonje skriva tudi Vatikanska klerofašistična reakcija, ki je že vseskozi od obstoja naše nove socialistične domovine eden glavnih elementov pri razpihovanju sovražnosti s strani Italije napram Jugoslaviji.

V celoti se strinjamo z delom našega vodstva ter mu dajemo na tem našem zborovanju v pogledu stališča, ki ga je zavzelo napram dogodkom na jugoslovansko-italijanski meji popolno oporo, z željo, da s tem svojim dosedanjim delom nadaljuje. Želimo pa tudi, da naše vodstvo odločno postavi pred zahodne zaveznike enodušno zahtevo našega ljudstva, da se enkrat za vselej preneha barantati z našimi življenjskimi interesi s tem, da se ozemlje, kjer prebiva jugoslovanski narodni živelj priključi z Jugoslaviji.

Tujega nočemo — svojega ne damo!

Naj živi močna in enotna socialistična Jugoslavija!

*

Zborovalci so z zastavami in godbo na čelu krenili po celjskih ulicah, zagotavljajoč našemu državnemu vodstvu in maršalu Titu, da bodo vselej pripravljeni ščititi interese naših bratov v zamejstvu. S trdnim sklepom; odgovoriti italijanskim fašistom na njihove provokacije na dostojen način, so delovni ljudje mesta Celja zaključili zborovanje z vzkliki: Nasvidenje na Okroglici!

Savinjski vestnik, 5. 9. 1953