Celjsko Cestno podjetje je lani v drugi polovici leta doživljalo hudo notranjo krizo. Ker smo v NT celoten razplet dogodkov v podjetju skrbno spremljali, je prav, da damo temu poročanju še piko na i. Po odhodu direktorja in sekretarja podjetja (Stane Divjak je zaposlen v Gorenju, Franjo Kočar pa se je upokojil) se je znašla delovna organizacija brez vodstva. Problem so rešili z imenovanjem vršilca dolžnosti direktorja. To funkcijo sedaj opravlja Franci Radišek, ki je tudi potencialni kandidat za direktorja. Po šestmesečnem delu in vodstvom vršilca dolžnosti bo Cestno podjetje ponovno razpisalo mesto direktorja in po sedanjih razgovorih s sosednimi občinami je Franci Radišek naj resnejši kandidat. Seveda pa za notranjo ureditev razmer v podjetju ni pomembna samo ustrezna kadrovska zasedba na vrhu.
Morda je še važnejše spoznanje, da je kolektiv Cestnega podjetja zaključil lansko poslovno leto sorazmerno dokaj uspešno. Navzlic vsem neurejenim razmeram in ob dejstvu, da je več mesecev delal pod okrnjenim vodstvenim sestavom. Lani so dosegli 7,9 milijard realizacije, za sklade pa so lahko odšteli nekaj preko 600 milijonov.
Podobne rezultate si obetajo tudi letos, čeprav se marec šele izteka, že vedo za večino del, ki jih bodo morali letos opraviti. Dosedanji sklenjeni dogovor za razne rekonstrukcije cest znesejo za 6 starih milijard dinarjev.
Med drugim, bo Cestno podjetje vzdrževalo lokalne ceste v Šmarju, enako ponudbo pa so izstavili tudi velenjski občini. Asfaltirali bodo cesto v Logarsko dolino (do Solčave), od Črnolice do pod Jezerc, Imeno—Golobinjek, začeli bodo s preureditvijo kompleksa Breg—Polule in opravili še druge važne preureditve cest, asfaltiranja, gradnje mostu ipd.
Poleg skrbi za uspešno gospodarjenje v stabilizacijskem letu pa čakajo kolektiv tudi naloge pri iskanju boljše notranje organizacije dela, pri bolj planskem pristopu k »proizvodnji« in pri izboljšanju sestave osnovnih sredstev. Za osnovna sredstva (za nabavo in za plačilo anuitet) so letos porabili že 300 starih milijonov. V podjetju predvidevajo, da pri uresničevanju planskih nalog ne bodo imeli težav, tudi zato ne, ker imajo sezonsko delovno silo že zagotovljeno.
Narobe bi bilo, če bi v podjetju razmišljali le o boljšem gospodarjenju, manj pa o samoupravnih odnosih, delu političnih organizacij in o obveščenosti zaposlenih. O tistem, kar je v lanskih razpravah izbijalo med nanizanimi problemi Kaže, da se v podjetju tega zavedajo.
Zlasti na področju informiranja in ustvarjanju neposrednih vezi z zaposlenimi so precej storili. Zakrpati stare, še nezaceljene rane ne bo lahko. Razumljivo je tudi, da v podjetju še ni dosežena popolna enotnost. Koliko gre za zavestno nasprotovanje dokončni ureditvi razmer ali morda za zunanje vplive ali za kake druge vzroke, je seveda težko reči. Verjetno pa se v podjetju večina zaposlenih zaveda, da bodo potrebni veliki napori, predvsem pa enotnost in razviti samoupravni odnosi, kar vse bo omogočilo kolektivu zdravo rast.
Novi tednik, 29. 3. 1973
