To soboto, 9. septembra 1978 bomo ob 10.30 Celjani prisrčno, radostno in ponosno pozdravili našega predsednika. Kot vselej! Kot takrat v letu 1946, ko je Tito prvikrat po vojni obiskal Celje, pa takrat, ko smo ga poslušali na Ostrožnem in vsakič, kadarkoli je mogel uslišati vabilo delavskega in zavednega Celja.
Praznik je, kadar pride Tito med nas. Srečanje s predsednikom Titom je vselej izzvenelo drugače, kot je hotel protokol. Srce ne pozna protokola.
Tako pač čutimo in nič drugače. Zato iskren pozdrav, izražena odločenost in zvestoba Titovi poti daleč presegajo vsak uradni okvir.
Nanj tudi Tito nikoli ne pristaja v svoji državniški jasnovidnosti in modri upornosti kakršnimkoli obrazcem ali predpisanim potem v našem izvirnem socialističnem, samoupravnm razvoju. Tito je znal preprosto reči, da bomo mi sami svoji gospodarji in da ne bomo nikoli pred nikomer klonili. In nismo. In ne bomo. Kajti svojo srčnost, prepričanost in samozavest potrjujemo v delu, v rezultatih in v boljšem življenju. Vemo, da je lahko še boljše. In tako tudi mora biti, je dejal Tito na XI. kongresu ZKJ.
Zaupamo v Titovo pot. Pred nami je še mnogo dela. V gospodarjenju in samoupravIjanju, v izgradnji delegatskega sistema, v odpravljanju slabosti in napak. Vse to zmoremo.
Tako pravi Tito. V celjski občini se tega zavedamo. V soboto, ko bomo ob 10.30 pozdravili našega najljubšega prijatelja na cestninski postaji avto-ceste v Celju, na
Hudinji, mu bomo, čeprav le za hip, lahko s ponosom pokazali na ustvarjeno in doseženo.
Predsednik Tito se bo na poti z Brda v Kumrovec ustavil v Žalcu, Celju, Šentjurju, Šmarju in Podčetrtku
Na vsakem koraku Te bo spremljala, dragi Tito, ne le naša dobrodošlica, ampak tudi obljuba — trdno smo odločeni stopati po Tvoji, po naši poti.
Novi tednik, 7. 9. 1978
