Prvič kar obstoja profesionalno gledališče v Celju, so se na njegovem odru predstavili igralci Hrvatskega narodnega gledališča iz Zagreba. Prišli so po lanskem obisku Celjanov pri njih z Molierovo komedijo Šola za žene. Igriva in lahkotna komedija, še bolj pa samo zanimanje za gostovanje gostov, so privabili v dvorano mnogo občudovalcev dobre gledališke igre.
Ne bomo pisali ocene predstave. Pisali bomo o tem, kako so takšna medsebojna gostovanja potrebna in v današnjem
prostoru nujna. Vanja Drach, ki je igrala naslovno vlogo, je v razgovoru povedal, da bi moral biti naš gledališki
prostor enoten. Razdalje med posameznimi mesti jn republikami ne bi smele biti ovira za nesodelovanje. Samo
v Ljubljani niso gostovali več kot deset let. Razdalja med Zagrebom in Ljubljano pa je 135 kilometrov.
Medsebojna sodelovanja so dobrodošla tako za igralce in ostale gledališke delavce, kot tudi za gledalce. Prvi izmenjajo mnenja o delu, drugi vidijo tudi nekaj, kar nastaja drugje. V tem pa je ves čar takšnih gostovanj. In že po tem lahko zapišemo, da je to bilo uspelo gostovanje, katerih bi moralo ne glede na razdalje (te so v današnjem sodobnem svetu tako minimalne!) in finančna sredstva biti več. V dobro nas in vseh. V tem smo si enotni, prvi korak je storjen, pričakujemo nadaljnje. Pravzaprav ne korak, temveč hojo.
Novi tednik, 22. 3. 1973
