Nepravilnosti, ki se dogajajo sem in tja, ki motijo javni red in mir, so v Celju menda bolj pereče kot kje drugje. Nič ne škoduje, če javnost zve o težavah organov Oddelka za notranje zadeve pri MLO in organov Ljudske milice.
MILIČNIKI IMAJO ZAVEZANE ROKE
Različni odloki, ki predvidevajo kazni za kršilce javnega reda in miru v mestu, so večkrat bolj papirnati kot resnična vzgojna mera. Po navadi je kaznovan tisti, ki si ne ve pomagati. Zgodi se pa, sicer redkeje, da so med kršilci javnega reda prav tisti, od katerih odloki o javnem redu prihajajo. Zgodi se, da pritožbe in prijave takih primerov najdejo kratko pot v koš.
TO JE HUJE KOT V ČASIH GESTAPA …
Celjani so »sila občutljivi«. Znajde se sredi ceste pijanec, ki se valja po tleh. Miličnika ga pobereta, da bi ga po najkrajši poti spravila nekam, kjer bi se streznil. Pravzaprav ga rešita, da bi se ne vrgel v pijanosti morda tudi pod kolesa vozil na prometnih ulicah. Pijanec pač se otepa in brani, zmerja in kriči. Ljudje pa, sila »humani« kot so do takih javnih zgag, se zgražajo, češ, slabše ravnajo z ljudmi kot gestapovci, namesto da bi miličnikom pomagali človeka, ki ne ve kaj počenja čimprej odstranili z javnih mest.
BOMBICE, VSE POKA NAVZKRIŽ Invalidsko podjetje »Jelen« prodaja vsemogoče »eksplozive« za kaljenje miru in reda po ulicah. Poči sredi ceste, otrok zajoka, psi lajajo, kolesar skoraj pade v strahu, da mu je razneslo zračnico, ljudje pa tiščijo ušesa, ko vidijo, da je paglavec (pa ne samo ti, videl sem tudi fantine, ki se že smukajo okoli deklet in pa odrasle, ki jim lasje sivijo) prižgal vžigalno vrvico rakete. Opozorim miličnike: — Čemu dovolite? — Kaj moremo, ni prepovedano, v prosti prodaji je vse to — glasi odgovor. Nekje pa sem bral, da je MLO Celje v svojih odločbah prepovedal celo motornim vozilom voziti z odprtimi »auspufi« po cestah. Ironija. Ptič ne sme čivkati, jata vran se pa lahko dere.
KAJ STORITI?
Prvič, nobenih izjem pri kaznovanju kalilcev miru. Tudi naš časopis se jih ne bo izognil, če zve zanje, pa naj bodo še taki »kalibri«. Miličniki naj dobijo »škatljo, ki sama pelje«, da bodo po najkrajši poti lahko zapeljali pregoreče alkoholike v »hladilnik«, da ne bo senzacij po cestah in živčnih napadov pri »usmiljenih« Celjanih, ki se jih ob takih prilikah nabere več kot pri manifestacijah. Ti »usmiljeni« meščani si najbrž mislijo, »danes tale, jutri jaz«. Dalje prepovedati pokanje in »laži atentate« na naše čedne meščanke s pasjimi bombicami in vse podobne »velikonočne« manifestacije. Naj se poleg invalidskega podjetja »Jelen« okoristi nad otročarijami državljanov tudi mestna blagajna.
Zlodja. Saj smo v Celju, ne v italijanskem parlamentu.
Savinjski vestnik, 11. 4. 1953
