Z otvoritvijo novega Celjskega gledališča je Celje dobilo kulturno ustanovo, o kateri ne govori s ponosom samo vsak Celjan, temveč na katero ,so lahko ponosni vsi delovni ljudje naše domovine. Brez pretiravanja lahko trdimo, da zaslužijo vso pohvalo tudi požrtvovalni gledališki delavci, ki so v sorazmerno kratkem času svojega obstoja kot poklicni ansambel več kot dokazali, da so svoji nalogi dorasli in da lahko od Celjskega gledališča še mnogo pričakujemo. Tudi z repertoarjem ,smo v glavnem lahko zadovoljni, saj si je uprava gledališča prav posebno v zadnjem času mnogo prizadevala, da bi se z vestno izbranimi in po svoji raznolikosti bogatimi deli čim bolj približala okusu in željam delovnih ljudi.
Do sem bi bilo vse v najlepšem redu. Rečemo lahko, da je gledališče v celoti upravičilo svoj obstoj in da so bila sredstva, vložena v njegovo ustvaritev, kar najkoristneje uporabljena.
Vprašanje, o katerem želim govoriti in ki zahteva nujno rešitev, je vprašanje obiska na predstavah delavskega abonmaja. Te predstave so namreč »teoretično« razprodane do zadnjega sedeža in na desetine ljudi, ki so se v upanju, da bodo morda kljub temu še dobili kakšno vstopnico, gnetli pred blagajno, odhaja žalostnih obrazov zopet domov odnosno v gostinske obrate ali druga zabavišča. Presenečenje onih srečnikov, katerim je uspelo dobiti vstopnice, pa je ob vstopu v dvorano tem večje, ko opazijo, da je skoraj tretjina dvorane dejansko nezasedene.
Kje je vzrok? Ali morda delavci in uslužbenci ter drugi delovni ljudje nimajo niti toliko interesa za gledališče, da bi obiskali gledališke predstave, za katere dobe vstopnice pri svoji sindikalni podružnici tako rekoč zastonj? Kaj še! Zajec tiči povsem drugod.
Stvar je kaj preprosta. Odgovorni ljudje v sindikalnih podružnicah imajo skrajno malodušen in malomaren odnos do tega vprašanja in jim je kaj malo mar, ali se plačane vstopnice abonmaja izkoristijo ali pa obleže kar v njihovih predalih. Ne bomo še zmotili, če trdimo, da v marsikateri podružnici člani delovnega kolektiva niti ne vedo, da leže v predalu kakega funkcionarja gledališke vstopnice in da bi tega funkcionarja kaj lepo pogledali, če bi to vedeli. Nasprotno bi bilo pričakovati, da bi ob minimalni agitaciji bilo povpraševanje po teh vstopnicah mnogo večje, kakor bi ga sindikat s svojim abonmajem lahko zadostil in da bi bili oni, ki pač ne bi mogli priti na vrsto, zaradi tega celo nevoljni. Izgovor, češ da se vstopnice niso mogle razdeliti, ker nihče nima interesa, je jalov in popolnoma neutemeljen. Tu je nepotreben vsak komentar, kajti gneča pred blagajno gledališča dokazuje ravno nasprotno. Naši delovni ljudje si žele tudi kulturnega izživljanja, pri čemer naj bo prav gledališče na prvem mestu. Danes lahko trdimo, da je led tako rekoč že prebit in gre torej samo še za odstranitev subjektivnih razlogov, da naše dvorane niso vedno napolnjene do zadnjega kotička. Kar se gledališča tiče in predstav delavskega abonmaja, so te subjektivne zapreke prav v tem, kar sem želel v tem članku poudariti.
Dobro bi bilo, da bi sedaj v času občnih zborov sindikalnih podružnic na teh zborih sprožili tudi to vprašanje in ga uredili v splošno zadovoljstvo zainteresiranih članov kolektiva in uprave Celjskega gledališča.
Savinjski vestnik, 19. 2. 1954
