Mladi iz občine Celje naj bi pred tednom dni spregovorili o delu občinske mladinske organizacije v preteklem enoletnem obdobju. Posebno pozornost naj bi posvetili problemu-zaposlovanja oziroma brezposelnosti, problemu, kije v zadnjem času sprožil precej polemik in razprav v okviru občinske konference ZSMS Celje.
Celjska občinska mladinska organizacija je zastavila dokaj smelo in vztrajno akcijo, ki naj bi zlasti opozorila na problem zaposlovanja mladih oziroma brezposelnosti, na število, ki vztrajno narašča. Pa jih zares skrbi?
Po odzivu mladih delegatov na četrtkovi letni programski seji občinske konference ZSMS Celje je soditi, da mlade ljudi danes prav nič ne zanima, da so brezbrižni do problemov, tudi do tistih najbolj lastnih in odločilnih. Konferenca najprej sploh ni bila sklepčna. Od stoosemdesetih delegatov se jih je sestanka udeležilo le dobrih osemdeset, izgleda da le tistih, ki so čutili dolžnost udeležiti se konference, vendar zgolj udeležiti se. Le trije delegati, morda štirje, so namreč lahko zastopali mnenja in interese svoje osnovne organizacije, vsi ostali pa so priznali, da v osnovnih organizacijah sploh niso obravnavali predloženega gradiva za razpravo, besedila, ki je bilo dobro pripravljeno in je naravnost izzivalo h kritični in celoviti razpravi. Te pa, na žalost, ni bilo, če izvzamemo nekaj članov predsedstva občinske konference, ki so se trudili vzpostaviti stik z udeleženci in sprožiti odziv.
Ampak, probleme mladi vendarle imajo! Slišimo jih na cesti, v lokalih, ob raznih neformalnih srečanjih, kako živo razpravljajo, tudi o tem, kje in kako se bodo po zaključenem šolanju zaposlili. Koga velja torej kriviti za to, da je bila konferenca nesklepčna in neplodna?
Občinsko mladinsko organizacijo oziroma njeno predsedstvo? Najbrž ne, če tudi se ob tem poraja vprašanje, koliko je ta organizacija zares mladinska oziroma če je način njenega dela takšen kot je mladim ljudem blizu, torej zanimiv in privlačen. Je krivda zgolj v osnovnih organizacijah, v bazi, bi rekli in se ob tem že kar vprašali, zakaj? Menda ja ni res, da večina mladih ne razmišlja o jutrišnjem dnevu?
Problem je celovit in ni od včeraj, udeleženci ali krivci pa smo najbrž kar po vrsti vsi, ki smo v preteklosti razpravljali in odločali o najpomembnejših zadevah, nismo pa znali na primeren način vključiti mladih ljudi. Naučili in navadili smo jih, da stvari lahko tečejo brez njih. Celo napoti so nam bili. Velikokrat!
Mladih pa kot da to ni motilo, kajti imeli so največkrat vsega dovolj, češ, za našo bodočnost pa naj skrbe tisti, ki so se oklicali za nekakšne pokrovitelje mladih: predpostavljeni v delovnih organizacijah, učitelji v šolah, starši doma, funkcionarji v krajevnih skupnostih in družbenopolitičnih organizacijah. Danes je drugače, ko mlade ljudi vabimo, naj se nam pridružijo, ko jim, vsaj formalno, dajemo enake možnosti za odločanje. Morda pa tiči vzrok ravno v tem »formalnem«. Vprašajmo se!
Novi tednik, 7. 4. 1983
