Kdo se ne bi razveselil velikih uspehov Olepševalnega in turističnega društva, ki jih je doseglo pri obnovi in novih napravah na Starem gradu! Tvegana ustanovitev grajske restavracije je z obiskom neštetih gostov ne le potrdila, marveč naravnost zahtevala ta ukrep.
Kljub stranskim prostorom grajske restavracije je glavna dvorana prvo zatočišče razgleda in oddiha željnih gostov, domačinov in tujcev. Dostojno in okusno opremljena nudi ob solidni postrežbi bifeja in kuhinje prijeten počitek.
Če si pa ogledaš stene te dvorane, zijajo v njej velike praznine. Niti ene slike ne najdeš v njej, kakor da Slovenci ne poznamo umetnosti. Mnogi gostje sprašuj’ejo po zgodovinskih podatkih celjskih grofov in kakšen je bil grad v dobi zadnjega grofa Ulrika. Strežno osebje ne utegne, v raznih tujih jezikih pa niti ne more pojasnjevati preteklosti Starega gradu, čeprav bi rado ustreglo vsem željam povpraševalcev.
Neme, svetlo popleskane stene o vsem tem molče — prazne so. Mar ne bi mogli s slikami spregovoriti o veličini in preteklosti sedanje razvaline, ki je nekoč igrala na naših tleh pomembno vlogo? Slika neporušenega gradu, tlorisna situacija in kratek rodovnik v latinici (ne v gotici, kakor je nekdo predlagal iz arheoloških razlogov) — vse to bi odgovarjalo neštetim tujcem, ki se za te stvari bolj zanimajo kakor mi, kajti nam je zgodovina več ali manj znana.
Zadnja — zahodna stena naravnost vpije po sliki, primerni za ta zgodovinski objekt. Tudi južna stena bi prenesla marsikako sliko iz dramatske umetnosti Zupančičeve Veronike Deseniške ali Kreftovih Celjskih grofov.
Pročelna (zahodna) stena je sicer izpostavljena atmosferičnim vplivom, zato bi morda slike na okvirjenem platnu laže prenesle trajnost umetnikovega dela. Pa to je zadeva umetnikov samih.
Celjski tednik, 27. 3. 1959
