S tem podnaslovom je bil na današnji dan pred 35 leti objavljen članek v Novem tedniku. Vabljeni k branju:
Pred dvajsetimi leti bi v Jugoslaviji uvajanje trga in tržnih zakonitosti še lahko izpeljali brez večjih socialnih pretresov. Dve desetletji kasneje bo to bistveno težje. Zadnje čase res neprestano govorimo o trgu, tržnem obnašanju, trženju, tržnih cenah in tržnih zakonitostih, pri tem pa se mnogi v gospodarstvu in politiki niti ne zavedajo, kakšne spremembe ti termini prinašajo.
Ko neprestano govorjenje o trgu postane ideologija, ne pa spreminjanje gospodarskega obnašanja, prihaja do podobne situacije kot takrat, ko so mnogi besedičili, da lahko le država s centralistično politiko usmerja gospodarske tokove. Ludvik Rebeušek že vrsto let vodi rdečo nit Tribune tržnega gospodarjenja, ki jih pripravlja Društvo ekonomistov iz Celja.
Veliko lažje je govoriti o trgu, kot pa ga uvajati v prakso …
Rebeušek: Vzroki za takšno mišljenje vsekakor izhajajo iz dejstva, da trg pri nas nikoli ni deloval in da se okostenelo gospodarstvo ne more, ne zna ali pa noče na hitro prilagajati spremembam. Edino siva ekonomija je priznavala logiko trga in tržnih zakonitosti, ker je pač ilegalna in deluje izven sistema. To pomeni, da tržni zakoni delujejo in da se jih da odpraviti le začasno, nasilno. kasneje pa planejo na površje s toliko večjo silo.
Mnogi so razmišljali o nujnosti uvajanja tržnih zakonitosti pri nas že vrsto let nazaj…
Rebeušek: Že leta 1966, 1967 in 1968 so mnogi govorili o potrebi tržne usmerjenosti našega gospodarstva. Leta 1968 smo v Opatiji ustanovili Jugoslovansko združenje za marketing. To je bilo tudi leto poizkusa temnite gospodarske reforme. Žal vemo, da je prišlo do blokade in ukrepov »zdravih sil«. Šele po dveh desetletjih sta nas zunanji trg in zadolženost prisilila v dokončno nujno uvajanje tržnega gospodarstva. Toda bržkone danes začenjamo na bistveno slabši začetni točki, kot bi to lahko dve desetletji nazaj. V prvem obdobju namreč prehod na tržno gospodarstvo zahteva še večjo zategnitev pasov, smo pa v času, ko jih veliko živi že na meji življenjskega minimuma.
Trg lahko torej prinese velikanske socialne pritiske?
Rebeušek: Prav gotovo. Pri uvajanju trga bodo ti pritiski prišli na dan, v obratnem primeru bodo skriti v ljudeh, ob tem pa bi postajali še bolj revni, in ob logični represivni politiki vse bolj prestrašeni in ravnodušni. Vsi smo zazrti v leto 1992. V Evropi bo takrat prišlo do precejšnih sprememb.
Kaj pomenijo združene evropske države za naše gospodarstvo?
Rebeušek: Letnica kajpak ne pomeni ničesar. Vsi se oziramo v leto 92, ko se bo nekaj zgodilo, do takrat pa lahko mimo spimo. Edina pametna politika je, da se začnemo tržno obnašati takoj. Ukrepi nove vlade gredo v to smer.
Trg ima torej svojo pot in ne priznava ideologij?
Rebeušek: Trg priznava le eno ideologijo: večji uspeh tistemu, ki je bolj prizadeven, bolj kakovosten, skratka uspešnejši. V tem pogledu je socializem, kot je dejal dr. Korošič, izgubil na ekonomskem področju vse bitke s kapitalizmom. To pa predvsem zato, ker so v celotnem svetovnem socializmu predvidevali, da ni trg tisti, s pomočjo katerega se urejajo gospodarski tokovi, temveč država.
Kakšna pa je povezava med tržnim gospodarjenjem in politično demokracijo?
Rebeušek: V nasprotju s tistimi, ki trdijo, da samostojnost trga in gospodarskih subjektov ni mogoče uveljavljati dokler ni uresničena tudi politična demokracija trdim, da bo tržno obnašanje v gospodarstvu potegnilo za seboj tudi demokratizacijo v politiki. Politična demokracija je torej posledica tržnega gospodarjenja.
Koliko delovnih organizacij v Celju je v tem času sposobno tržno delovati?
Rebeušek: Veliko delovnih organizacij na Celjskem bi bilo ob spremenjenem mišljenju ljudi in brez vmešavanja tistih, ki tržnega gospodarstva nočejo ali ne razumejo, sposobnih tržno delovati. Vendar čas je neizprosen in ne omogoča več odlašanja.
Vojko Zupanc, Novi tednik, 8. 6. 1989
