Torej, vse divje privatizacije niso nujno nelegalne, ampak predvsem družbeno škodljive. In čeprav je končni rezultat za obubožano gospodarsko premoženje — neglede na »kategorijo kraje« – enak, je razlika med nelegalnim in družbeno škodljivim očitna. In bistvena.
Če je bil cilj privatizacije – splošna in trajna razdelitev družbenega premoženja »med ljudstvo« (kar naj bi posredno preprečilo kopičenje kapitala in ustvarjanje prevladujočih elit) – je proces lastninskega preoblikovanja podjetja – »v času, ko to poročamo« — zgrešil cilj in iz osnovne poante napravil tisto, kar naj bi sicer posredno preprečil.
Na vrsti je sanacija divjih privatizacij. Čeprav osnovna merila še niso določena. Zato je toliko težje potegniti ostro mejo med »preoblikovanjem iz koristoljubja« in lastninjenjem po črki zakona. Ki je bil (s trezne perspektive) luknjičasto liberalen. Kot nalašč je, denimo, določal, da lahko podjetja marsikaj uredijo z internimi akti.
Ko (če!) bo posebna ekipa strokovnjakov izdelala vsebinska merila za družbeno škodljiva početja, bo revizija lahko normalno stekla. Zahtev je precej, toda manj kot bi pričakovali. Družbena pravobranilstva so do ponedeljka (zaenkrat zadnji rok) prejela različne pobude, s katerimi v glavnem ne vedo, kaj storiti, saj so naznanila večinoma pomanjkljiva.
Prepozno pa je, da bi jih vračali v dopolnitev. Tako bo odločal: »feeling«: to je sumljivo, to pa niti ni. SDK in organi pregona bodo nato napravili revizijo in poročila oddajali pravobranilcem, ki imajo pri vsej stvari ključno vlogo, saj se bodo odločali, kaj je zrelo za tožilstvo in česa se ne splača vlačiti po sodišču. Vseh družbenih pravobranilcev je enajst. In težko (fizično) bodo do junija pregledali vse revizije. Po tej plati izgleda sanacija precej klavrno.
Še posebej, ker ni niti zakona o reviziji, niti usposobljenih revizorjev na pretek. In do konca tedna bi morala »ekspertna ekipa« pripraviti predlog meril za oceno škode, pa se še ni sestala. In ko mi pravijo, kako je vse skupaj zoprno, naporno in zapleteno, si mislim, farbajte s tem majhne otroke ali pa vsaj pokažite voljo.
Novodobna trilogija o belih ovratnikih, političnih sponzorjih in privatizacijskih mafiozotih je pač del zgodbe o uspehu. Kakršnem koli že. In če bo ta zgodba temeljila bolj na formi kot na vsebini, si jo že zdaj predstavljam.
Novi tednik, 8. 4. 1993
