Da bi zboljšali življenjske pogoje starim, onemoglim delavcem, ki so jih prej do onemoglosti izkoriščali, je MLO Celje v mesecu maju 1947 pričel urejevali dom onemoglih na Slomškovem trgu. Pri ureditvi tega doma so mnogo pripomogle množične organizacije, zlasti AFZ V zavesti, da je v demokratično
urejeni državi potrebno enako življenje v družbi tudi onemoglim starčkom, ki jim hočemo v njihovi visoki starosti pokazati, da so z žulji tudi oni doprinesli svoj delež za lepše življenje mladim pokolenjem. Današnji domovi onemoglih ne smejo in ne morejo biti slike starih hiralnic, biti morajo polni lepega in mirnega življenja, kar si vsak starček neizmerno želi.
Prehrana oskrbovancem v domovih je zasigurana kot delavcem. Obrok, ki ga prejme oskrbovanec, je enak obroku hrane srednjega delavca. Pri graditvi socializma je naše geslo »kdor skupnosti daje tud: od skupnosti prejema« in ti starčki so dali vse, delo svojih rok skupnost.
Toda v celjskem domu onemoglih razmere še niso urejene kakor bi morale biti in bi lahko bile ob takšni pomoči srečnega fonda in množičnih donacij. Kontrola je že pred pregledom doma ugotovila žalostno dejstvo da odsek za socialno skrbstvo pri MLO kot operativni in nadzorni organ nima niti evidence, koliko oskrbovancev je v domu, čeprav jih je le ta kompetenten sprejemati.
Ob prihodu v dom so se uprle v nas nezaupne oči 59 oskrbovancev. Strah pred izpovedjo resnice je v njih še globlje vkoreninjen, saj so še vedno prepričani, da morajo biti zadovoljni, drugače jih lahko vržejo na cesto. Le v upravi doma so videli svojega trdega gospodarja. Dne 20. decembra 1948 smo vstopili v jedilnico ob času kosila. Vsak je prejel svoj obrok. Juha, le malo zabeljena repa in nezabeljen fižol je bilo ta dan njihovo kosilo. Vprašali smo jih, če so s hrano zadovoljni. Enoglasno so izjavili: »Hrana je za današnje razmere dobra, le kruha nam primanjkuje.« Res, kruha jim je primanjkovalo, ker jim je uprava od dnevnega obroka odtrgala 9 dkg kruha. Določen obrok
s stran: MTP dopušča tudi kuhanje dietne hrane za bolnike, kar pa niso delali. Primer je bil, da je tega dne ena bolnica umrla in je tudi prejšnji dan imela isto hrano kot ostali oskrbovanci, Čeravno je ležala težko bolna že preko 14 dni. Isto hrano je tega dne prejelo tudi 12 bolnikov, medtem ko je uslužbeno osebje prejelo boljšo hrano, posebej še meso. Oskrbovancem se je hrana odtegovala, prehrambeni
artikli pa »o se kopičili v skladišču, kjer se je našla zaloga približno enaka dvomesečnemu nakazilu hrane vsem oskrbovancem, kljub temu, da nakazila za mesec december še niso realizirali.
Skladišče prehrambenih artiklov je bilo skrajno zanemarjeno. Pod moko, med odpadki desk so imeli skrite mesne izdelke. Upravnik doma je hotel končno še prikriti 10 kg mesnih izdelkov, ki jih je prinesel neki oskrbovanec ob času kontrole. Uslužbeno osebje pa je imelo na razpolago marmelado, maslo s sirom in kruh, kar si je lahko jemalo po mili volji na škodo oskrbovancev, in končno jim je upravnik hotel postreči še s svinjskimi mesnimi izdelki. Niti ob času kontrole se uslužbenci niso mogli premagati in se zadovoljili z isto hrano kot oskrbovanci, prikrili so si pod mizo v shrambi jetrca, za katere so bili prikrajšani pri kosilu oskrbovanci. Jetrca so bila lepo zavita v papir ter je moral upravnik priznati, da jih ni odvlekla mačka, kakor je trdil, temveč kuharica.
Kakšno kalorično vrednost hrane so oskrbovanci prejemali, je nemogoče ugotoviti, ker se v kuhinjski dnevnik vpisujejo večje količine uporabljenih prehrambenih artiklov, kot se dejansko uporabijo. Zalog niso izkazovali v mesečnih obračunih trgovinskemu odseku MLO, češ, da se jim potem nakazila
za hrano odtrgajo. Upravnik pravi, da so to prištedili, ni pa nam jasno, kaj so hoteli s temi »prištedenimi« živili, ki jih niso izkazovali nikjer, niti jih niso dajali oskrbovancem, ampak so jim jih celo odtrgovali in »štedili« tako dolgo, da se je pokvarilo 5 kg koruzne moke in 31 kg ržene moke, ki je izgledala v vreči kot vlažen cement. 28 kg koruzne moke pa so imeli pripravljene za krmljenje prašičev.
V kuhinji pomaga pri delu 72 let stara, gluha oskrbovanka Žerjav Ana, ki vrši vsa dela kuhinjske pomočnice. Od začetka smo bili mnenja, da je nastavljena kot služkinja ter da prejema plačo.
Od jutra do večera pomiva posodo, prinaša drva, krompir in drugo po naročilu zdravih in močnih kuharic, ki ji vedno nalagajo delo tako, da nima čez dan niti malo počitka. Takoj ob vstopu v kuhinjo smo slišali naročila kuharic »prinesite premog«, »ne zbijajte tako s posodo«, »prinesite krompir« itd.
Za svoje delo pa ne prejema nobene nagrade. Ko smo jo vprašali kaj dela, je izjavila: »Vse kar mi rečejo, do malega sem kot dekla, samo plače ne prejemam.« Bolničarka Majer Ana (sestra Evencija) je nato izjavila, da je precej čudna in da včasih noče jesti po tri dni. Vendar na se temu ni čuditi, ker v takih okoliščinah bi zgubil voljo do vsega tudi mlad, zdrav človek.
Nadalje se v domu dogajajo primeri, da se oskrbovancem, ki zaradi bolezni ne hodijo v cerkev, zmanjšujejo obroki hrane, kar bi v današnjem družbenem redu ne smelo priti do izraza.
Smisel dela kontrole ni samo ugotavljanje napak, temveč v prvi vrsti,da s svojimi predlogi zboljšuje način dela. Kontrolna komisija bo podvzela potrebne ukrepe, da se nepravilnosti odpravijo in bo tako tudi v Celju vzgleden dom onemoglih, kakršen lahko obstoja le v demokratično urejeni državi.
Celjski tednik, 1. 1. 1949
