Zares nimamo popolnega pregleda, kako je potekalo praznovanje mednarodnega dneva žena, vendar nam posamezni paberki zgovorno pričajo o tem, da je to najbolj neusklajen in hkrati tudi najbolj problematičen praznik. Pri tem ni nič kriv zgodovinski izvor praznika, krivi smo mi, ki so iz njega naredili čudno »mešano solato«.
Mnenja o praznovanju 8. marca se gibljejo med dvema skrajnostima. Eno je, da je praznik popolnoma nepotreben in brez vsake podlage, drugo pa je, da se praznovanje sprevrača v najbolj neokusne manifestacije in pojave.
Kaj vse smo zabeležili?
Zabeležili smo problemsko konferenco pod geslom »Ženska v združenem delu« v polzelski tovarni. Zabeležili smo, da so v istem kraju za praznik pogostili starejše občanke. V Žalcu je bila razstava slikarskih del Cite Potokarjeve. Na celjskem območju je bilo veliko proslav s kulturnimi prireditvami, največ po mestih in krajevnih skupnostih. Zvečine so bile te proslave na dostojni višini. Ženskam so marsikje podarili šopke prvega pomladanskega cvetja, ki so ga nabrali otroci. Tudi tiste točke, ki so jih pripravili otroci, so bile najbolj prisrčne in nepotvorjene.
Take prireditve in akcije so nedvomno dobre, priložnosti primerne. Toda vse drugo je močno pod ravnjo, ki jo narekuje praznik. Pomanjkanje vsake domiselnosti in potrošniško odpravljanje žensk z darilnimi boni so dokaz, kako mnogokje praznik pojmujejo. Enostavno s plačilom iz sredstev, ki so jih ženske enakopravno z moškimi ustvarile. Pojedine in popivanje ob odločni asistenci moških so druga skrajnost praznovanj. Menda vse leto ni toliko neslanih in neokusnih šal na račun žensk. Menda se noben dan v letu toliko ne govori o »babah«. Ponekod je bilo v teh dneh videti gruče do grla nacejenih moških, ki so se celo okitili z nageljni – prava maškarada.
Ta pisana paleta oblik in vsebine praznovanja 8. marca dokazuje, da nam v političnih organizacijah manjka trezen in smiseln dogovor o praznovanju 8. marca. Znani so nam okvirji praznovanj državnih praznikov, tudi dedek Mraz nastopa dokaj enotno in enakopravno za vse malčke, za ženski praznik pa ponekod v redu, drugod pa kakor nanese, če nič ne nanese, komu je to mar?
Če že nismo sposobni dostojno praznovati, raje opustimo še to. Toliko v premislek za prihodnje.
Novi tednik, 15. 3. 1979
