Organizacije mesta Celja rotijo meščane iz leta v leta v leto, naj občani poskrbijo za lepoto našega mesta. Prosvetni delavci si prizadevajo, da bi vzgajali ljudi v duhu estetske vzgoje, da bi mladi rod spoštoval lepoto narave in si urejal prijetno okolic« svojih delovnih mest in bivališč.
Vsa ta prizadevanja so brez haska, ker je v Celju preveč ljudi, ki imajo prirojen nagon po uničevanju, da ne rečem zločinski odnos do lepote in narave.
Otroci osnovne šole v Vodnikovi ulici pod vodstvom tov. prof. FAJS Mete negujejo iz leta v leto cvetlične nasade okoli šole. Kar ganljivo je videti te mlade ljudi, ki brez predsodkov glede fizičnega dela rijejo po zemlji, ravnajo, sejejo, čistijo. Šoli kupuje drage sadike in seme, da bi v strogem centru mesta pričarala vsaj delček nežnega diha cvetoče narave, da bi bili meščani ponosni na svojo šolo, da bi se njihove trudne oči za hip odpočile na nežnih barvah prvih razkošnih pomladnih cvetov.
Res so pririnili na svet ognjeno rdeči tulipani, menda prvi v Celju. Matere jih kažejo otrokom, šolarji se ustavljajo pred ograjo in občudujejo razkošno senzacijo! To je lepota Celja! To so rezultati njihovega dela! Še bedo delali naprej!
Mine prva noč. v kateri so nameravali tulipani še bolj zažareti. Zlikovčeve roke že ukradejo za štiri cvetne čase otroškega znoja! Mine tretja in naslednje noči. Zločinska roka ruva ponoči rastline s čebulicami vred. Niti zločinec, niti otroci ne bodo nikoli več videli tega tulipana. Sedaj ni čas za presajanje.
Zlikovčeva roka se ne bo posušila! Posušila se je njegova duša in zgnil bo ognjeno rdeč tulipan. Za nekaj denarja bi lahko vsakdo kupil v trgovini prav tako čebulico obenem s strokovnim nasvetom.
Ne! Zlikovec hoče imeti samo trenutno lepoto, trenutno last. On ne zna ceniti dela, on ne dovoli, da se ob lepoti opaja širok krog ljudi! Zapira se v temo noči, ker ne upa na svetlobo. Zlikovec!
Ali ne veš, da ponoči in v temi tulipan ne žari? Pridi podnevi, stopi na cvetno gredo in javno zavpij vsem ljudem Celja, da je lepota rezervirana samo zate, ki nisi nič delal, ampak samo prežal v temi, kdaj bodo zamrli koraki ljudi, da boš lahko pretrgal nit življenja tulipanu. Ne bo se ti posušila roka, duša se ti je že!
Otrok tega ni naredil. Otrok teka po travi, ker pač vidi odrasle, da delajo tako. Otrok, ki nima razsodnosti, bi utrgal le cvet, le kaj mu bo čebulica? Nekateri odrasli Celjani pomagajo bohotenju vandalizma. Le pridite, še je ostalo nekaj otroškega veselja in znoja! Uničite ga, potem pa zaženite kamenje in polena na prosvetne delavce, na družbene službe in na društva, češ, kaj delate, da se v Celju počenjajo take in podobne reči?
Mi ne bomo omagali, otroci tudi ne! še bomo sadili in delali, zlikovci bodo le na ta način izumrli. Dotlej pa, izvolite, uničujte! Morda se pa srečamo ob vašem dejanju in tedaj bomo videli, kaj je prav in kaj ni. Znali bomo zaščititi svoje delo in otroške žulje.
Celjski tednik, 11. 4. 1968
