Celjski mogotec Mirko Tuš je zaradi velike zadolženosti pred letom dni svoje kinematografe prodal avstrijskemu Cineplexxu. Ta se je spomladi lotil temeljite prenove kinodvoran, s katero je obljubljal, da bo: “s prenovo vdihnil novo življenje kinematografom pa v nas prebudil že morda pozabljene občutke. Kot nekoč, ko smo se še polni pričakovanja odpravili v kino.”
Na katere “pozabljene” občutke natančno so imeli v mislih v PR-u Cineplexxa je težko ugotoviti, verjetno pa ne tistih, ki jih njihove stranke pogosto doživljajo sedaj: razočaranje, jezo, razburjenje.
Iztok Gartner na svojem blogu opisuje nekaj tovrstnih negativnih občutenj gostov celjskega Cineplexxa. Kljub polnim ustom najnovejše digitalne tehnologije je ta crknila sredi filma, gledalce pa so pustili čakati pred praznim platnom, ker očitno niso niti opazili, da je kaj narobe. Drugi obiskovalec je na spletu preverjal uro predstave, ko pa je prišel v Celje, pa so mu prijazno povedali, da predstave ni, ker je popoldne crknil projektor. Kar je bilo seveda pretežko napisati na spletno stran.
Največ prahu pa dviguje nakup vstopnic, ki so ga, namerno ali ne, premaknili na isto blagajno, kjer prodajajo tudi kokice in pijačo. Posledično nastajajo precejšnje vrste, obiskovalce pa ob tem mineva volja in potrpljenje.
Več o očitnem padcu kvalitete storitev v celjskem Planetu tuš preberite na blogu Iztoka Gartnerja. (fotografija je simbolična)
