Svetovno znani misijonar Pedro Opeka v Celju: nisem mogel gledati, kako se otroci tepejo za smeti (video)

Pedro Opeka, misijonar in Argentinski Slovenec, se te dni mudi v Sloveniji.

V petek, 1. decembra je, po osmih letih, ponovno obiskal Celje, natančneje, svoje brate lazariste v domu sv. Jožefa. V nabito polni cerkvi sv. Jožefa je po večerni maši nagovoril zbrane. O njegovi priljubljenosti med Slovenci je pričal tudi spontan aplavz, ki je zadonel po cerkvi takoj, ko se je v njej pokazal.

Pogovor je vodila dr. Tanja Ozvatič, ravnateljica celjske Mohorjeve družbe, ki mu je izrekla dobrodošlico doma. Nato mu je moški oktet Fantje z Jožefovega hriba zapeli dve pesmi, med drugim skoraj ponarodelo Slovenec sem.

Misijonar Opeka se je vsem prisrčno zahvalil za tako lepo dobrodošlico in povedal, da imajo tudi na Madagaskarju podobno pesem, v kateri ponosno prepevajo »Malgaš sem«.

»Kjer se rodimo, tam se počutimo doma. Vsak narod ima rad svojo identiteto,« je poudaril in dodal: »Ko se nekam priselimo, se moramo temu prilagoditi.« Na temo migrantske problematike je požugal bogatima Evropi in ZDA, ki se ponašata s svojim bogastvom in s tem pritegneta ljudi iz revnih dežel k sebi, namesto da bi jim pomagali tam, kjer so, kjer živijo, da se jim tam omogoči bodočnost. Hkrati pa je opozoril: »Ko so moji starši kot begunci prišli v Argentino, so se vživeli v okolje, hkrati pa so v okolje prinesli svoje ideale, svoje darove, svojo vero.«

Spominja se, da je s starši moral vedno govoriti le v slovenščini, čeprav so sorojenci med seboj govorili špansko. In kadar je bila ob nedeljah na argentinskem radiu oddaja s slovenskimi pesmimi, je morala biti v hiši popolna tišina.

“Če bi vedel, kaj bo nastalo, bi s prvim letalom zbežal z Madagaskarja”

Pedro Opeka poudarja, da ima vse njegovo delo pridih božje milosti in je zato vse, kar uspe doseči, po svoje čudež. O tem po njegovem priča že začetek zgodbe o mestu Akamasoa: »V tistem času sem bil zelo bolan, ker nisem bil vajen njihove hrane in neprekuhane vode, sem imel veliko parazitov. Zaprosil sem za sobotno leto, misleč, da se iz njega nikdar več ne bom vrnil na Madagaskar, a mi ga niso odobrili. Rekli so, naj za tri leta prevzamem vzgojo bodočih lazaristov v semenišču, potem lahko odidem na svoje sobotno leto. In če sem bolan, naj se pozdravim.

Že prvi teden dela v semenišču sem šel mimo smetišča, kjer sem videl, kako se sto otrok tepe za smeti. Ta pogled me je tako pretresel, da nisem mogel spati. Pokleknil sem in prosil ‘Gospod, pomagaj mi, da nekaj storim za te otroke!’ Naslednji dan sem jih spet obiskal ljudi na smetišču in rekel, da bi jim rad pomagal. ‘Belec, kaj hočeš?’ so vprašali nezaupljivo. Ko sem povedal, da sem duhovnik in misijonar, so bili že bolj zaupljivi. Peljali so me v kolibo iz kartona in plastike, visoko le meter in pol. Bili so revni in lačni, a povsem siti praznih obljub. Posedli smo se na tla in v tisti kolibi na smetišču se je začelo gibanje Dober prijatelj. Če bi takrat vedel, v kaj se bo vse skupaj razvilo, bi zbežal! A nisem šel tja na smetišče, ko sem se dobro počutil, temveč ko sem bil na tleh. Le tako sem šel lahko skupaj z Bogom in z revnimi. In ta zgodba traja zdaj že 34 let!«

Najprej mu nihče ni verjel, da bo z ljudmi na smetišču kaj dosegel. A sedaj ima mesto že 550 hiš ter še vedno raste in se razvija. »Če nekdo želi s ceste, mu je treba pomagati. A potem je ta človek tudi tvoja odgovornost!«

Hkrati mu ‘njegovi’ ljudje iz Akamasoe prinašajo tudi ogromno radosti. »Ko sem kot belec priča, kako v nedeljo pri maši tri ure pojejo, plešejo in slavijo Boga, sem prevzet. Se počutim tako majhnega. Takrat rečem Svetemu Duhu, naj mi pomaga. Pa sem tudi ganjen, da vsi ti ljudje poslušajo enega belca že toliko let.«

Ne denar, ljubezen je naredila Akamasoo

Z voditeljico pogovora sta naslovila tudi težave, ki jih poznamo pri nas – npr. tako pogoste duševne stiske mladih. Opeka je poudaril, da v Evropi in Sloveniji imamo izobrazbo, imamo denar, a ta dva ne prinašata sreče. Ni bil denar tisti, ki je postavil Akamasoo, ampak ljubezen, vera, zaupanje. Večkrat je denar tudi odklonil, kadar so mu ga ponujali iz Evrope, da bi si pridobili vpliv in besedo pri tem, kako naj bi delali, a si ni pustil “zvezati rok”, kot je to slikovito opisal.

Slovenci podarjajo nove avte!

Zahvalil se je Slovencem za vso dobrodelnost, ki jo namenjamo za njegove projekte. V šoli v Akamasoi, ki jo obiskuje 19 tisoč petsto otrok jih več kot 11 tisoč vsak dan prejme obrok riž zaradi donacij iz Slovenije. Hkrati v misijonski akciji MIVA vsako leto pošljemo nove avtomobile tudi na Madagskar, medtem ko mu iz Evrope pogosto pošljejo stare kripe.

Povedal je tudi anekdoto o ženi, ki ga je prosila, naj uredi razsvetljavo v kamnolomu, da bo lahko delala tudi ponoči. »Rekel sem ji ‘Žena, pojdi domov, k svojim otrokom!’ Ker denar ni vse. Na svetu smo ne da nekaj zaslužimo, ampak da ljubimo in smo ljubljeni. Da delamo dobro drugim. In da živimo, tudi če kdaj pride trpljenje. Če se bomo rešili, se bomo skupaj, ne pa vsak zase.«

V spodnjem videu Opeka razlaga, kaj ga je gnalo da je ustvaril tako veliko skupnost na smetišču Antananarive, Madagaskarja, Afrike in sveta: