V dneh pred lokalnimi volitvami nadaljujemo z nekoliko drugačno predstavitvijo ljudi, izmed katerih boste izvolili naslednjega župana MO Celje. Vsem štirim kandidatom smo poslali vprašalnik z nekoliko neobičajnimi, bolj osebnimi vprašanji, ki razkrivajo njihov širši pogled na Celje in svet.
Njihove odgovore objavljamo v vsakem članku posebej, in sicer po vrstnem redu, kot smo jih prejeli.
Po Tomažu Krajncu je tokrat na vrsti Bojan Šrot. “Preverili ste me! Poznamo se po delu! To mesto je moj dom, moja zgodba in del mojega življenja,” volivce nagovarja nekdanji dolgoletni celjski župan. In kako je odgovoril na naša vprašanja?
ponosno, delovno, povezano
Najbolj sem ponosen na ljudi vseh generacij, ki so to mesto zgradili. Ponosen se na mame, na delavce, ki vstajajo pred zoro, na tiste, ki čistijo naše ulice, čeprav se jim le redko kdo zahvali in na vse, ki s svojimi uspehi na različnih področjih nosijo ime našega mesta po Sloveniji in svetu.
Celje smo ljudje. Težko mi je, kadar gre kdo iskat boljše življenje drugam, težko mi je, ko številni, zlasti mladi, leta čakajo na javno stanovanje. Težko mi je, da se še vedno mnogi do svojega doma pripeljejo po makadamskih cestah in da se ljudje v svojem okolju počutijo čedalje manj varne.
Ivan Hribar, ljubljanski župan med letoma 1896 in 1910. Mesto je prevzel po uničujočem potresu in ga v manj kot petnajstih letih spremenil v sodobno evropsko mesto: Ljubljana je dobila kanalizacijo, odvoz smeti, elektriko, tramvaj in nove šole, ulice in trgi pa slovenske napise. Nesrečo je spremenil v priložnost.
Tudi sam sem Celje prvič prevzel po veliki poplavi leta 1998 in vem, koliko lahko mesto napreduje, ko ima župan jasen načrt in ne odneha. Tak način dela želim tudi za Celje 2030.
Knjiga: Alma M. Karlin, Samotno potovanje v daljne dežele. Celjanka je sama prepotovala svet in se vrnila domov. To je knjiga za vsakega mladega Celjana in mu sporoča: pojdi v svet, uči se, a se vrni, ker je tu prostor zate.
Film: Cvetje v jeseni Matjaža Klopčiča po romanu Ivana Tavčarja. To je zgodba o odvetniku iz mesta, ki na podeželju znova najde mir, lepoto in ljudi. Vsak Celjan bi si ga moral ogledati, da ne pozabimo, da naše vasi niso obrobje, ampak korenine, iz katerih je zraslo Celje.
Predstava: Veronika Deseniška, najlepša in najbolj žalostna celjska zgodba. Muzikal, ki si ga je na Celjskem gradu v desetih letih ogledalo več kot 35.000 ljudi, je imel letos zadnjo sezono. Želim si, da se vrne na grad.
Želim si, da bi bilo Celje prva izbira za vsako naložbo iz Slovenije ali tujine, zlasti za podjetja znanja, ki mladim ponujajo dobro plačana delovna mesta. Zato bomo skupaj z vlado Celje ponujali kot lokacijo za nove naložbe, investitorji pa bodo vse papirje uredili na enem mestu.
Enako pomembni so mi naši domači podjetniki in obrtniki, ki Celje držijo pokonci tudi v težkih časih. Zanje bomo namenili milijon evrov na leto, štirikrat več kot danes. Tako bomo do leta 2030 prišli do 1.000 novih kvalitetnih delovnih mest.
6. Ste na minuli državni praznik dan suverenosti:
-
Doma izobesili slovensko zastavo?
(brez odgovora) -
Gledali državno proslavo?
DA -
Počeli kaj drugega v zvezi z vsebino praznika
Nisem bil doma
Dr. Ivan Dečko. Tako kot jaz je bil pravnik in odvetnik. V Celje je prišel leta 1885, svojo odvetniško pisarno pa je odprl leta 1891. Svojo sem odprl natanko sto let pozneje. Bil je borec za pravice svojega naroda in poslanec v štajerskem deželnem zboru v Gradcu. Njemu gre velik del zaslug za razmah obrtništva v Celju, napisal pa je tudi priročnik za slovenske župane. Danes po njem nosi ime MČ Dečkovo naselje in Dečkova cesta.
Da okoličanom ne bi bilo treba plačevati mitnine ob vstopu v mesto, je predlagal cesto okoli mestnega obzidja. Lahko bi rekli, da je Celju obvoznico predlagal že pred več kot sto leti, jaz pa se želim boriti, da jo Celje končno tudi dobi.
Iz Slovenije bi povabil Janjo Garnbret, dvakratno olimpijsko prvakinjo. Želel bi si, da bi en dan preživela z otroki v celjskih šolah in klubih ter jim iz prve roke pokazala, da trud in vztrajnost pripeljeta prav na vrh sveta.
Iz sveta bi povabil Reinholda Messnerja, legendo alpinizma in prvega človeka, ki je brez dodatnega kisika osvojil vseh štirinajst vrhov, višjih od osem tisoč metrov. Manj znano je, da je pri Bolzanu iz skoraj porušenega gradu naredil muzej, ki ga danes obiskujejo ljudje z vsega sveta. Rad bi se z njim sprehodil po Starem gradu in slišal, kaj vidi v njem. Kot alpinist pa bi ga, priznam, tudi sam imel kaj vprašati.
Želim si, da bi se me Celjani spominjali po tem, da smo skupaj naredili vse, kar smo obljubili. Po tem, da imajo vsi otroci v Celju enake pogoje za razvoj, tisti v Šmartnem v Rožni dolini in tisti v središču mesta. Po tem, da so bila vrata moje pisarne vedno odprta in da je lahko vsak prišel predlagat, vprašat in tudi kritizirat.
In po vseh lepih trenutkih, ki smo jih preživeli skupaj: ko smo praznovali naše zmage, velike in majhne, ko smo se družili na tržnici in na vaških praznikih ter ko smo se igrali z našimi otroki in vnuki. Želim si, da bi se me spominjali kot soseda, ki je imel zanje vedno čas. In ko jih bo kdo vprašal, kakšen je bil ta župan, naj rečejo: obljubil je in naredil. Preverjeno.
