V zadnjem tednu pred nedeljskimi lokalnimi volitvami na Celje.info županske kandidate za bodoče vodenje mesta predstavljamo v nekoliko drugačni luči. Vsem štirim smo poslali vprašalnik z nekoliko neobičajnimi, bolj osebnimi vprašanji, ki razkrivajo njihov širši pogled na Celje in svet.
Njihove odgovore bomo objavili v vsakem članku posebej, in sicer po vrstnem redu, kot smo jih prejeli.
Začenjamo z najbolj ažurnim, kar se odgovorov tiče, Tomažem Krajncem, ki se v kampanji predstavlja kot “Celjan, ekonomist in človek z dolgoletnimi izkušnjami na področju gospodarstva, turizma, nepremičnin, gradbeništva in organizacije.”
Zgodovinsko, ambiciozno, neizkoriščeno
Na Celje sem najbolj ponosen zaradi njegove zgodovine, identitete in ljudi. Imamo mesto z izjemno lego, bogato kulturno dediščino, močnim gospodarstvom in velikim potencialom za kakovostno življenje. Najbolj nerodno pa mi je, da tega potenciala pogosto ne znamo dovolj dobro izkoristiti.
Predolgo se zadovoljimo s počasnimi postopki, nedokončanimi projekti in pomanjkanjem dolgoročne vizije, namesto da bi Celje samozavestneje postavili ob bok najuspešnejšim slovenskim mestom.
Kar nekaj je mest in županov, pri katerih lahko najdemo dobre rešitve. Sam bi izpostavil predvsem Dunaj in Gradec, ne zato, ker bi želel njune modele preprosto prenesti v Celje, ampak zaradi načina dolgoročnega načrtovanja razvoja mesta.
Pri Dunaju mi je blizu predvsem povezovanje prostorskega razvoja, stanovanj, javnega prevoza, gospodarstva in kakovosti življenja v enotno dolgoročno strategijo. Mesto svoje ključne razvojne usmeritve načrtuje za desetletje in več vnaprej. Gradec pa je dober primer mesta, ki skuša razvoj usmerjati predvsem znotraj obstoječega urbanega prostora, ohranjati kakovostne javne in zelene površine ter razvoj povezovati z infrastrukturo.
Celje seveda potrebuje lastno pot. Zgledovati se moramo po dobrih praksah, vendar jih prilagoditi naši velikosti, zgodovini in potrebam. Bistveno je, da se mesto ne razvija od projekta do projekta, ampak na podlagi jasne vizije, kaj želimo doseči čez deset ali dvajset let.
Pri knjigi bi izbral Danes grofje Celjski in nikdar več, saj na zanimiv način približa eno najpomembnejših obdobij naše lokalne zgodovine in zgodbo rodbine, ki je Celje postavila na evropski zemljevid.
Med gledališkimi predstavami bi izbral Veroniko Deseniško, ker gre za eno najbolj prepoznavnih in tragičnih zgodb, povezanih s Celjskimi grofi in našim mestom.
Pri filmu pa bi izbral Moj ata, socialistični kulak – film, ki na značilno slovenski, humoren in hkrati grenak način govori o naši zgodovini, odnosu do oblasti in našem značaju.
Vsak Celjan bi moral poznati zgodbe, ki so oblikovale naše mesto, in hkrati razumeti širši slovenski prostor, katerega del smo.
Če moram izbrati eno podjetje, bi rekel Krka. Gre za eno najbolj prepoznavnih in mednarodno uspešnih slovenskih podjetij, ki temelji na znanju, razvoju in ustvarjanju delovnih mest z visoko dodano vrednostjo. Seveda pa bistvo ni v enem konkretnem imenu.
Želel bi si, da bi bilo Celje okolje, v katerem bi podjetja takšnega ranga videla dovolj razlogov, da sem preselijo sedež, razvojni center ali pomemben del svojih dejavnosti. To bi morala biti ambicija gospodarske politike mesta.
Najbližja mi je Alma M. Karlin. Predvsem zaradi njene radovednosti, samostojnosti, poguma in odprtosti v svet. V času, ko je bilo kaj takšnega še bistveno težje kot danes, je iz Celja odšla v svet, se učila jezikov, spoznavala druge kulture in živela po svojih prepričanjih.
Z njo se ne bi želel primerjati po dosežkih, mi je pa blizu njen način razmišljanja: biti ponosen na svoje korenine, hkrati pa gledati preko meja svojega okolja, iskati nove ideje in se ne bati stopiti iz ustaljenih okvirjev.
Tudi Celje mora po mojem mnenju ohraniti svojo identiteto, vendar razmišljati veliko bolj odprto in samozavestno.
Iz Slovenije bi povabil Igorja Akrapoviča. Njegova zgodba je primer, kako je mogoče iz znanja, razvoja, vztrajnosti in podjetniške ideje zgraditi globalno prepoznavno visokotehnološko podjetje. Akrapovič je svojo družbo ustanovil leta 1991, danes pa je znamka prisotna v več kot 80 državah. Takšno razmišljanje – kako ustvariti okolje, v katerem lahko iz lokalnega znanja nastanejo svetovne zgodbe – bi želel spodbujati tudi v Celju.
Iz sveta pa bi povabil danskega arhitekta in urbanista Jana Gehla, ki je desetletja posvečal vprašanju, kako mesta načrtovati predvsem za ljudi. Sodeloval je pri preobrazbi javnega prostora v mestih, kot so København, Melbourne, Sydney, London in New York. Z njim bi se želel pogovarjati predvsem o tem, kako Celju zagotoviti živahno mestno jedro, kakovostne javne površine, dobro mobilnost in razvoj, pri katerem je na prvem mestu kakovost vsakdanjega življenja.
Želel bi si, da bi se mojega županovanja spominjali predvsem po tem, da se je v Celju stvari začelo premikati in dokončevati. Da smo mesto vodili z jasnim načrtom, postavili realne prioritete in se lotili tudi projektov, ki so se predolgo odlagali. Da smo izboljšali promet in parkiranje, ustvarili boljše pogoje za stanovanja, gospodarstvo in nova delovna mesta ter poskrbeli za kakovostnejši javni prostor.
Predvsem pa bi si želel, da bi Celjani čez leta lahko rekli: mesto je bilo po tem mandatu bolj urejeno, bolj ambiciozno in bolj prijetno za življenje – občina pa je svoje obljube tudi uresničevala.
