Na današnji dan se je v Kranju leta 1898 rodil Fran Roš, slovenski pisatelj, pesnik in dramatik. Umrl je 22. avgusta 1976 v Celju.
Ko je bil star tri leta, se je družina zaradi očetove službe preselila v Celje. Hodil je na okoliško deško šolo, kjer je bil odličen učenec, vpisan v Zlato knjigo. Po slovenski nižji gimnaziji je nadaljeval šolanje na nemški višji gimnaziji. Njegovi prvi črtici sta bili objavljeni že leta 1914 v časopisu Domači prijatelj, ki ga je urejala Zofka Kveder. Njegov literarni mentor je bil general in pesnik Rudolf Maister, na čigar pobudo so dijaki ustanovili literarni klub in začeli izdajati glasilo Savinja. V njem je Fran prvič objavil 25 pesmi pod psevdonimom Svobodin Semenov, ki ga je uporabljal tudi pozneje.Bile so protiavstrijsko naravnane, zato so ga že med prvo svetovno vojno preganjale takratne avstrijske šolske in vojaške oblasti.Kmalu po maturi leta 1917 je bil vpoklican v vojsko in naslednje leto poslan v oficirsko šolo v Gradcu. Pridružil se je borcem za slovensko Koroško in kot Maistrov borec sodeloval pri osvoboditvi Maribora. Po vojni je v Zagrebu dva semestra študiral pravo, toda zaradi slabega materialnega položaja je moral opustiti študij in pričeti z delom. Obiskoval je tečaj za učiteljske pripravnike in opravil dopolnilno maturo za učitelja. Služboval je v Preboldu pri Celju, kjer je z veliko predanostjo učil in vzgajal mlade. Zavedal se je svojega pedagoškega poslanstva in mu bil zelo vdan. Med poučevanjem v Preboldu se je soočal z težkimi razmerami v industrijskih središčih, na to temo je objavil več del v levičarski delavski reviji Svoboda in v Domačem prijatelju. Leta 1923 se je poročil z ženo Lojzko, potem pa je nekaj let poučeval v Celju.
Med obema vojnama je veliko pisal tako poezijo kot prozo in objavljal v raznih časopisih (Nova doba, Jutro, Obzorja, Svoboda, Naš rod, Vrtec, Zvonček).Po okupaciji je bil najprej zaprt v celjskih in mariborskih zaporih, nakar so ga Nemci skupaj z družino izgnali v srbsko mesto Ćuprija. Tam je nekaj časa delal v srbski finančni službi, sin in hči pa sta hodila na gimnazijo, kjer je učil Anton Ingolič. V času izgnanstva v Srbiji so nastale njegove Pesmi iz ječe in pregnanstva, ki jih je izdal kmalu po vrnitvi v Celje. Omeniti velja tudi njegovo knjigo Slovenski izseljenci v Srbiji 1941-1945, v kateri je opisal spomine in pričevanja svojih sotrpinov izgnancev.Po štirih letih pregnanstva se je z družino vrnil nazaj v Celje.V prvem povojnem šolskem letu je Roš postal šolski nadzornik, nato pa je učil slovenščino in zgodovino na nižji gimnaziji in učiteljišču. Tu je vodil literarni krožek za mlade. Tudi ko se je upokojil v petinpedesetem letu starosti, je še vedno rad obiskoval učence na šolah, kamor so ga povabili, pisal zanje igrice, kot je npr. Čarobna piščalka, in jim bral svoje pesmi ter prozo.Roš je napisal tudi precej pripovednih del, ki izražajo dobroto, plemenitost, narodno zavednost in povezanost s pravičnostjo. V Zvesti četi, izdani leta 1933, je skozi avtobiografijo opisal podobo svoje generacije. V različnih časnikih je objavljal mnoge novele, črtice in feljtone, ki so nastali na podlagi spominov iz mladih in zrelih let. Nekaj jih je objavil tudi v knjigi Korporal Huš in druge zgodbe. Napisal je nekaj publicističnih člankov in razprav o Rudolfu Maistru, Franju Malgaju, Srečku Puncerju, Šlandrovi družini, Ristu Savinu idr.Za svoje delo je prejel več odlikovanj, med njimi tudi red dela tretje stopnje, Žagarjevo nagrado za prosvetno delo, red zasluge za narod s srebrnimi žarki in red bratstva in enotnosti s srebrnim vencem. Zelo so ga spoštovali tudi v Celju, zato je leta 1955 postal častni občan mesta Celje.
Avtorica gesla: Tanja Smiljanič
