Šest desetletij celjske spomeniškovarstvene službe


Celjska območna enota Zavoda za varstvo kulturne dediščine Slovenije je v letošnjem letu obeleževala 60 let organiziranega delovanja spomeniškovarstvene službe. Delovati je namreč pričela s 1. 1. 1963 kot Zavod za spomeniško varstvo Celje, in sicer pod vodstvom prvega ravnatelja dr. Ivana Stoparja v prostorih Prothasijevega dvorca.
Muzejski trg v Celju; vir foto: ZVKDS OE Celje

V šestih desetletjih so zaposleni dokumentirali in pomagali ohraniti ter prezentirati številne kulturne spomenike. Tako so evidentirali in strokovno ovrednotili na desetine cerkva, gradov in dvorcev, starih mestnih in trških središč, vasi, domačij, arheoloških najdišč, parkov in vrtov, območij kulturne krajine ter objektov tehniške in memorialne dediščine. Opravili so nešteto terenskih ogledov, meritev in raziskav ter številne lastnike prepričali v nujnost ohranitve in obnove naše skupne kulturne dediščine.

Dvorec Lanovž v Celju; vir foto: ZVKDS OE Celje

Območna enota Celje je krajevno pristojna v 36 občinah širšega Celjskega in Posavja. Njeno območje delovanja sega vse od Solčave do Bistrice ob Sotli in od Slovenskih Konjic do Sevnice, na površini približno 2.800 km2, kjer je evidentiranih blizu 5.600 enot kulturne dediščine in kulturnih spomenikov, med njimi 14 spomenikov državnega pomena.

V letu 2023 je bilo na območni enoti zaposlenih 14 konservatorjev in konservatorskih sodelavcev.
Ob tej priložnosti so v koledarju za leto 2024 predstavili obnove različnih zvrsti dediščine, izvedene v obdobju med letoma 2013 in 2023.
Zdraviliški park na Dobrni; vir foto: ZVKDS OE Celje

Kot je zapisala Danijela Brišnik, ki danes vodi celjsko območno enoto, se projekti se med seboj močno razlikujejo tako po obsegu prenov in zahtevnosti konservatorskih posegov kot tudi glede višine vloženih finančnih sredstev. Vsem pa je skupno to, da so zaradi truda in interesa posameznikov in/ali lokalnih skupnosti ohranjeni za prihodnje rodove, da se ljudje z njimi identificirajo in da so z ohranitvijo ponovno zaživeli, četudi velikokrat z drugačno, spomeniku in današnjemu času prilagojeno vsebino. To pa je cilj, ki ga zasleduje konservatorska stroka, tudi v času, ko je pritisk kapitala zaradi energetske krize precejšen in ko je kulturna dediščina zaradi podnebnih sprememb močno ogrožena.

“Verjamemo, da nam bo tudi v prihodnje z razumevanjem kulturne dediščine v širšem družbenem in prostorskem kontekstu in s povezovanjem vseh deležnikov uspelo zanamcem ohraniti ključne pomnike naše preteklosti in naše identitete,” je podčrtala Brišnik.