ZDA, Evropa, Slovenija. Da razumemo mikro, moramo najprej razumeti makro. Tako je povsod. V poslu, športu, življenju. Zato smo v tej kolumni začeli zunaj meja naše države in iskali povezave. Danes se ne oziramo onkraj meja naše zelene dežele.
Slovenija je majhna, ampak slovenska košarka je po merilu kvalitete svojih produktov velika. Žal pa v športu ni dovolj biti samo kvaliteten. Oziroma bolje povedano; če sem se česa v svoji karieri naučil, je to naslednje: ni važno kako dober si, važno je kako izgledaš na igrišču. Ne mislim zgolj v smislu “dobro izgledaš, dobro igraš” in zato (spet) rabim nove superge – ker jih res rabim! Ampak v smislu povezanosti košarkarskega in življenjskega.
Kot športnik si neke vrste gladiator sodobnega časa. Nastopaš, navdihuješ in zabavaš ljudi. Odrekaš se normalnemu ritmu življenja in vsak dan premikaš meje svojih sposobnosti. Vse to z razlogom, da bi bil kar se da uspešen in zmagovalen na svojem izbranem področju. Seveda moraš biti preklemansko dober, da si sploh opažen. Vendar dandanes še bolj kot kadarkoli prej pridejo do izraza atraktivne poteze. Predvsem po zaslugi socialnih medijev. Enaka poteza v večnamenskih slovenskih športnih dvoranah ali pa v Stožicah pusti precej drugačen vtis. Tudi opazi ga veliko več parov oči, ker imajo boljše organizacije več privržencev in več vpliva.
Boljši kot si, večja in lepša je tvoja arena. Najboljši gladiatorji so se borili v Koloseju, v Rimu. Košarkarski kolosej je čez lužo. V Sloveniji imamo samo en košarkarski kolosejček, Športno dvorano Domžale. To je edina dvorana v Sloveniji, ki ima igralno polje označeno samo za košarko. V tem pogledu nismo košarkarski narod. Tako pač je. Realist vedno zveni bližje pesimistu, kot optimistu.
In ravno v Domžalah se za preživetje bori (zdaj imenovani) Kansai Helios Domžale. Še ena s tradicijo bogata košarkarska sredina, Zlatorog Laško, prav tako preživlja težke čase. Oba kluba si delita podobne rane – pomembno lokalno podjetje, ki je bilo generalni pokrovitelj kluba, se je prodalo v roke tujih lastnikov in “pipca se zapira”. Kako dolgo še lahko zdržijo na nivoju prve lige, vedo bolje sami. Jim pa gre na roko vsaj to, da se nivo lige niža. Predvsem starostno in marketinško. V zadnji tekmi letošnje sezone so nas Laščani premagali v dvorani OŠ Rimske Toplice. Dvorani, ki nima tribun? To ni razlog za naš poraz, ne iščem utehe v izgovoru. Se mi pa ne zdi primerno nivoju, ki bi jo (po mojem mnenju) morala predstavljati prva liga.
Košarko “držijo gor” lokalni zanesenjaki, podjetniki
Važno je, kako so nam servirane tekme in predstavljene atraktivne poteze. Marketing praktično poganja šport. Kot produkt se bori za našo pozornost, skozi uspehe nas povezuje in piše zmagovalne zgodbe s peresom naših čustev. Geografsko in ekonomsko smo majhni. Slovenskemu športu pa ne pomaga dejstvo, da ne sme biti sponzoriran s strani najbolj očitnega vira športnega denarnega toka – športnih stavnic.
Tam ima monopol v slovenskem prostoru Športna loterija. V lastništvu omenjene loterije ne bomo zasledili košarkarske zveze. Od zvez sedijo za mizo smučarji in nogometaši. Denarja v slovenski košarki pa je vedno manj. Pravi junaki so lokalni funkcionarji in podjetniki, ki priskrbijo dovolj sredstev za delovanje košarkarskih klubov. Čeprav nimajo v zameno nikakršnih davčnih koristi, oziroma niso v to usmerjeni. To počnejo, ker jim to nekaj pomeni.
Kot lahko vidimo, je težava slovenskega košarka, kot tudi slovenskega športa nasploh, sistemska. To zveni enostavno, ampak seveda temu ni tako. Stvari so zelo kompleksne. Ampak, kje je prvi korak? Upam, da se bomo česa naučili iz veselic in gasilskih društev, ki v zadnjem času pridobivajo na popularnosti pri mladih. Očitno znajo in so zmožni vzbuditi pozitivna čustva.
Nekaj kar na tekmah slovenskega nivoja vsekakor manjka. Ne morejo vsa pozitivna čustva bazirati samo na dobrih rezultatih. To je šprint. Mi pa moramo teči maratone in vmes izvesti še premišljene predaje štafetnih palic. Biti moramo povezani, strastni in složni v doseganju ciljev.
Začnimo z dosegljivimi. Na primer, ureditev finančno-davčnega statusa slovenskega športnika. Ali pa spudbude za financiranje športa. Ko dosežemo te, razmišljajmo o naslednjem koraku.
Še ena stvar glede veselic. Na njih se póje, pije, jè in pleše. Zakaj tega ne bi bilo možno početi tudi na košarkarskih prireditvah?! Lačen sem … Hvala za branje.
