“Zavihajmo rokave” v obliki razstave in družbenega dialoga (video)

23. 05. 2018 14:47

V celjskem likovnem salonu je do 10. junija na ogled skupinska večmedijska razstava s pomenljivim naslovom: Zavihajmo rokave. Razstavljena dela z različnimi načini in v medsebojnem dialogu kažejo na neravnovesje znotraj delitve dela, kar je bila in je aktualna tema v širši družbi.

Na odprtju sta se s posebnim birokratskim performansom izkazali umetnici Andreja Džakušič in Iva Tratnik, ki sta nastopili kot tandem IvAn, in se pri svojem ustvarjanju tudi sami soočata z enormno birokracijo. Absurdno birokratsko delo sta uporbili za poigravanje s pisarniškimi pripomočki in iskanje njihove alternativne uporabe.

Za marsikoga so bolj od odprtij zanimiva strokovna vodenja po razstavah. Za dotično se ima to zgoditi v četrtek, 24. maja, ob 18. uri, vodili pa bosta Vesna Bukovec in Maja Hodošček.

kramp_okovi_hilda_likovni_salon_maj_2018Tomaž Furlan v delu Hilda iz serije Wear duhovito prikaže brutalno izkoriščanje fizičnih delavcev v gradbeni industriji in hkrati tudi lastno izkušnjo, ko za opravljeno delo na gradbišču ni prejel zasluženega plačila. Delavsko oblačilo in orodje je opremil s suženjskimi okovi. Na ekranih, všitih v rokave, spremljamo njegovo sizifovo delo kopanja zemlje, ki mu ni videti konca. Kopanja zemlje se s povsem drugačnim izhodiščem v projektu Za-nič loti tudi Neža Knez. Če fizično delo pri Furlanu, kljub konkretnemu cilju gradnje, zaradi izostanka plačila ostaja brez smisla, se Neža Knez loti kopanja luknje ravno zato, ker predstavlja naporno fizično delo brez konkretnega cilja. S tem kaže na percepcijo dela umetnikov in načine, kako publika s svojim razumevanjem so-ustvarja pomene umetniškega dela. Na videz nesmiselno delo je, kljub poskusu vrnitve v prejšnje stanje, za seboj pustilo sledi. Tako kot izkopane luknje ni mogoče zasuti nazaj, ne da bi na mestu ostal kup zemlje, tako tudi vsa druga (tudi umetniška) dejanja povzročajo spremembe in za seboj puščajo sledi. Zanimivost, da so ji pri kopanju samoiniciativno pomagali mimoidoči moški, veliko pove tudi o stereotipnem dojemanju in (ne)pričakovanih oblikah dela, ki ga družba pripisuje spolu.

Uradna naslovnica razstave
Uradna naslovnica razstave

To temo obravnavajo avtorice Ana Čigon, Ida Hiršenfelder in Saša Spačal v dokumentarnem filmu Flow [Tok]. V njem osem sogovornic, ki pri svojem delu uporabljajo tehnologijo in delujejo v širokem spektru umetniških in znanstvenih poklicev, spregovori o svoji karierni poti, na kakšne ovire so pri tem naletele in kako so se z njimi spopadle. Uspeh pri delu jim predstavlja užitek in samoizpolnitev. Avtorice v spremnem besedilu poudarjajo, da so pri ustvarjanju filma spoznale, da je razmerje med delom in spolom izjemno kompleksno in ne gre zgolj za vprašanje volje in delavnosti. Neenakosti in diskriminacije so prisotne na več ravneh in so pogosto prikrite tudi samim protagonistkam.

Lenka Đorojević in Matej Stupica v videu Prosti pad vizualizirata, kakšen napor predstavljajo stres in konstantni psihološki pritiski tudi v fizično nezahtevnih oblikah dela, a v narobe obrnjenem svetu sodobne stvarnosti prekarnega dela. Premagovanje gravitacije postane izreden fizičen napor, viden v izstopajočih žilah na obrazu performerke in performerja, ki v zasukani perspektivi zgolj čakata na dogodek, ki se nikoli ne zgodi. Čakanje, kot še ena izmed oblik nesmiselnega dela.

zavihajmo_rokave_2018Polonca Lovšin in Sašo Sedlaček se v svojih akcijah približujeta aktivističnim praksam. Za njune projekte je značilno recikliranje in uporaba načela naredi sam_a. Polonca Lovšin v projektu Kolekcija Bodi čebela opozarja na nevarnost izumrtja čebel. Ko se bo to zgodilo, bo moral njihovo delo prevzeti človek. Izdelala je pisane pripomočke za ročno opraševanje rastlin in niz videov s prikazom njihove uporabe. S projektom na humoren način izpostavlja pomen samooskrbe in skupnostnega delovanja. Sašo Sedlaček z videom Just do it! dokumentira akcijo, ki jo je s prijatelji pred leti izvedel v več nakupovalnih središčih v Ljubljani. Z opekami iz recikliranih reklamnih letakov in časopisov, ki so jih izdelali v času njegove razstave v galeriji Kapelica, so zgradili zid in zaprli vhod v trgovino. Simbolični upor proti potrošništvu se konča s prihodom policije. V videu Rent a Žicar spremljamo brezdomca, ki svoje delo (prodaja revije Kralji ulice) prepusti robotu. Odpelje ga v nakupovalno središče, da tam namesto njega »žica« denar.

Povezava k recenziji Radia Študent (klik!)

*foto: Rok Štupar, Bogdan Rahten in Ana Straže

Oznake: ,
Vam je članek zanimiv? Delite ga s prijatelji:
X
185 queries in 0,685 seconds.