Škoda. Verjetno je to prva beseda, ki danes pride na misel vsakemu, ki je v sredo zvečer sedel na Stadionu Z’dežele ali pred televizijskim zaslonom stiskal pesti za Celje. Ker je bilo tako blizu. Ker je bilo vse pripravljeno na večer, o katerem bi v našem mestu govorili še desetletja. In predvsem zato, ker so si Celjani po prikazanem zaslužili več.
Toda ko se začetno razočaranje nekoliko poleže, mora ostati še ena beseda – ponos! Kot Celjan sem bil v sredo ponosen na to ekipo. Pa ne samo zaradi tega, kar je prikazala na igrišču.
Že več ur pred tekmo je bilo po mestu jasno, da se v Celju dogaja nekaj velikega. Drese in šale si srečeval v nakupovalnih središčih, po ulicah, lokalih, na poti proti stadionu. Ljudje so govorili o nogometu. Spraševali, kdo bo igral, napovedovali rezultat, iskali še zadnje vstopnice. Za Celje je to še vedno redkost. In prav zato je bilo lepo.
Mesto je vsaj za en dan živelo z nogometnim klubom. Tako, kot bi si želeli pogosteje. Ne le takrat, ko pride zgodovinska evropska tekma, ampak tudi na kakšno precej manj bleščečo prvenstveno soboto.
Potem je prišel večer. Polne tribune, izjemna kulisa, koreografija in vzdušje, kakršnega Stadion Z’dežele ne doživi pogosto. Bili so tudi trenutki, ki so nekoliko skazili sicer čudovito podobo večera, a o njih tokrat ne gre izgubljati besed. Ta večer si zasluži, da si ga zapomnimo predvsem po vsem dobrem.
In dobro je bilo tudi Celje. Pravzaprav zelo dobro. Nasproti ni stal nekdo, ki je po naključju zašel v zaključek kvalifikacij za Ligo prvakov. Slovan Bratislava je klub z bistveno večjim proračunom, bogatejšo evropsko zgodovino in neprimerljivo večjo navijaško bazo. Še pred dvema letoma je Celjanom v Bratislavi nasul pet zadetkov.
Tokrat pa je večji del dveh tekem gledal v hrbet Celju. Grofje so bili pogumni, samozavestni in igrivi. Slovakov se niso ustrašili niti za trenutek. V sredo so jih nadigrali, si ustvarjali priložnosti in jih prisilili v trpljenje. Če bi nekdo, ki ne pozna obeh klubov, tekmo gledal brez imen na dresih, bi zelo težko ugotovil, kateri klub razpolaga z nekajkrat več denarja.
Vitor Campelos je taktično bitko z Yayo Tourejem odvodil izvrstno. Podobno kot Albert Riera pred njim je igralcem očitno vcepil prepričanje, da lahko igrajo z vsakim. To se pri nekaterih še posebej pozna.
Milot Avdyli je pod Portugalcem povsem zaživel. Njegova energija, borbenost in samozavest niso vidne samo pri njegovih potezah z žogo. Čuti jih tudi stadion. Dobljen dvoboj, nato gesta proti tribuni. Zahteva po še glasnejši podpori. In že naslednji trenutek nov sprint. To so stvari, s katerimi igralec postane ljubljenec občinstva.
In ravno takšne igralce Celje potrebuje. Na žalost pa potrebuje tudi zadetke iz priložnosti, kakršne je imelo v sredo. Dve vratnici. Številne nevarne situacije. In nato tista priložnost ob koncu rednega dela, ki jo bomo v Celju še dolgo vrteli nazaj. Sam sem jo danes pogledal že vsaj 20-krat, tako kot tisto Benjamina Šeška v podaljšku proti Portugalcem.
Armandas Kučys je imel pred seboj praktično prazen gol in priložnost, da stadion pošlje v delirij. Ni je izkoristil. Litovski napadalec tudi sicer v zadnjem obdobju prepogosto pušča vtis, da ni povsem tisti Kučys, ki smo ga bili vajeni. Kot da je z mislimi že nekje drugje. Morda je tak vtis napačen, toda na igrišču trenutno manjkata tista njegova lakota in odločnost, zaradi katerih je bil tako nevaren.
In v Evropi takšne priložnosti praviloma plačaš. Celje jo je. Če ga ne daš, ga dobiš. Namesto velikega rajanja je v podaljšku prišla hladna prha. Cristian Martinez je z mojstrskim zaključkom naredil tisto, česar Celjani kljub vsem priložnostim niso. Zadel.
Nogomet zna biti krut. Včasih si boljši, pa ne napreduješ. Včasih zadeneš vratnico, namesto mreže. Včasih imaš pred seboj prazen gol in žoga ne konča tam, kjer jo že vidi ves stadion. In včasih te nasprotnik za dve napaki kaznuje tako neusmiljeno, kot te zna kaznovati izkušeno evropsko moštvo.
Zgodovinski večer se zato ni spremenil v pravljico. Vse je bilo nared za ogromno celjsko rajanje, nogometni bogovi pa nam tokrat preprosto niso bili naklonjeni.
Toda nekaj me pri vsem skupaj moti. Ko se govori o letošnji evropski poti Celja, se (pre)večkrat pojavi pripomba, da so imeli grofje srečo z žrebom. Da nasprotniki vendarle niso bili evropski velikani.
Že res. Žreb je bil Celju naklonjen. Toda zakaj? Tudi evropskega koeficienta ti nihče ne podari. Celjani so si boljši položaj pri žrebu prislužili z rezultati preteklih sezon, predvsem z odličnimi predstavami v Konferenčni ligi.
Ko se je Maribor leta 2017 prebil v Ligo prvakov prek Zrinjskega, Hafnarfjordurja in Hapoela Be’er Sheve, mu zaradi tega nihče ni zmanjšal zgodovinskega uspeha. In prav je tako. Ne vem, zakaj bi zdaj to počeli Celju.
Na koncu mu je pot zaprl Slovan. Klub, ki se je drugič v zgodovini uvrstil med evropsko elito, Yaya Toure pa je ob tem postal prvi afriški glavni trener, ki je klub popeljal v skupinski oziroma današnji ligaški del Lige prvakov.
Celje ostaja brez nje. Boli predvsem zato, ker je bila priložnost tako velika in tako resnična. Po 120 minutah ni ostal občutek, da je bilo Celje še premajhno za Ligo prvakov. Ravno nasprotno. Ostal je občutek, da je bilo dovolj dobro, da bi tam lahko igralo.
Toda zaradi tega ne smemo pozabiti, kaj je ta ekipa že naredila. Celjani bodo prvič v zgodovini kluba igrali v Evropski ligi. Še pred nekaj leti bi se takšen stavek zdel skoraj nepredstavljiv. Danes smo razočarani, ker Evropska liga ni Liga prvakov. Morda prav to najbolje pove, kako daleč je prišel celjski nogomet.
Zato ja – škoda. Toda ko sem v sredo gledal poln stadion, mesto v rumeno-modrih barvah in ekipo, ki je brez najmanjšega kompleksa nadigravala bistveno bogatejšega tekmeca, sem bil predvsem ponosen.
Na nogometaše. Na klub. Na mesto. In ponosen, da sem Celjan.
Fotogalerija: David Valant
