Kristian Koželj: Če odrežeš čute, si odrezal izkušnjo sveta (1. del)


Kristian Koželj je vsestranski umetnik, ki radovedno spremlja dogajanje okoli sebe in ga brez dlake na jeziku reflektira skozi svoje večplastno ustvarjanje. Zato niti ne preseneča, da so njegova dela izstopala na nekaterih vidnih literarnih natečajih, poleg tega pa je leta 2016 postal tudi državni podprvak v slam poeziji.

Pri svojem delu je izjemno discipliniran, kar je posledica njegovega potovanja po svetu duhovništva, interpretacija njegovih del pa je izrazito čutna. To je tudi ogrodje njegovega umetniškega ustvarjanja, ki nagovarja čute in se s tem dotakne sleherne duše, željne tople in iskrene besede.

Koželj, sicer zaposlen v Osrednji knjižnici Celje, je pred nekaj dnevi izdal tudi svojo prvo pesniško zbirko z naslovom Muzej zaključenih razmerij, s katero je utelesil svojo interpretacijo izkušnje sveta. O celotnem ustvarjalnem procesu je spregovoril tudi z nami in nas spustil v svoj svet, obarvan s pestro paleto občutij, ki so temelj vsakršnega umetniškega ustvarjanja.

Pravkar ste izdali pesniški prvenec Muzej zaključenih razmerij, ki je izšel pod okriljem Hiše poezije v književni zbirki Sončnice. V kakšen svet nas popeljete znotraj pesniške zbirke?

Upam, da knjiga bralca pelje v svet, ki pesniško stoji in prestane kriterije presoje kvalitetne stvaritve. Moj ustvarjalni proces je naravnan izrazito čutno. Moja pesniška interpretacija lastne izkušnje sveta je vedno podana na način, ki nagovarja čute. Če bi si karkoli upal reči o tej zbirki je to, da je čutna. Seveda pa je vsako umetniško stvarjenje neločljivo vezano na avtorjevo osebno izkušnjo sveta in se ne branim tega, da je zbirka tudi izrazito moja. Ves sem v njej in vsa ona je vsa v meni.

Torej bo izrazito razgaljena?

Seveda. Mislim, da vsaka prepričljiva umetnost mora biti razgaljena in hkrati razgaljati. Umetnost, ki se zapira, je zame zelo strahopetno dejanje. Preprosto verjamem, da umetnost, sploh pa poezija, mora biti prostor dialoga. Najlepši odziv, ki ga lahko dobim od bralcev je, da moja poezija odpira ta prostor, da jim ničesar ne vsiljuje, da ničesar ne sugerira premočno, da se lahko srečata dve izkušnji sveta – bralčeva in pesnikova. Pomembno je, da je v vsaki pesmi dovolj praznega prostora, da ti izkušnji stopita v dialog.

“Mislim, da vsaka prepričljiva umetnost mora biti razgaljena in hkrati razgaljati. Umetnost, ki se zapira, je zame zelo strahopetno dejanje. Preprosto verjamem, da umetnost, sploh pa poezija, mora biti prostor dialoga.”

Vaša poezija se mi je ob prebiranju zdela tako surova in življenjska, v njej lahko človek intenzivno začuti tudi dotik zavedanja minljivosti. Glede na prebrano torej ne bi trdila, da je vaša muza zgolj ena oseba, s katero povezujete neko romantično izkustvo, temveč je to življenje samo. Kaj vas navdihuje?

Moje muze so ljudje, ampak ne v predvidljivem, ljubezensko-erotičnem smislu, temveč v smislu izkušnje. Mislim na vse ljudi, ki so mi dali obstoječe življenjske izkušnje, na podlagi katerih prepoznavam svet, se identificiram v njem in so edina prizma, skozi katero ga lahko motrim. Vsaka takšna izkušnja je moj pesniški material.

Foto: Eva Klevska
Foto: Eva Klevska

Ob tem pa še (samo)refleksija in zavest, da vse mine. Nič ni večno. Še najmanj jaz. Še najmanj to, kar ustvarim. Z vidika večnosti ničesar ne morem prikrojiti po sebi. To spoznanje me je kot ustvarjalca neskončno osvobodilo, ker sem nehal razmišljati o tem, da si moram v tem življenju postaviti tempelj. Največja vrednost mojega ustvarjanja je, da mi dovoljuje enako neobremenjeno igro, kot sem si jo trileten privoščil v peskovniku na Otoku, kjer sem odraščal. To je najvišja vrednost tega, kar počnemo. Da nihče – vključno z mano – ne bo imel od tega mojega početja nobene koristi, razen kakšnega trenutnega notranjega vzgiba. Nič pa ni zapisano večnosti.

Ta misel večini zbuja nelagodje, saj se ljudje bojimo smrti. Nimamo distance do sebe in po eni strani se obnašamo objestno, kot da smo večni, po drugi strani pa nas je groza tako preprostega dejstva, kot je smrt.

Če sta me dve leti, preživeti v samostanu, kako zaznamovali, je to z zavestjo o resničnosti don Boskovega vodila: “Delaj kot da boš živel večno in živi kot da boš umrl danes”. Če se nenehno zavedamo, da nas lahko v naslednjem trenutku ni več, je naše ustvarjanje bistveno bolj svobodno, kot če poskušamo z njim izsiliti iluzijo lastne nesmrtnosti.

Pri svojem ustvarjanju kot že rečeno ne morem mimo čutov, ki mi posredujejo zame edino relevantno izkušnjo sveta. Človek vse svoje izkušnje pridobiva skozi čute. Prav zato moja poezija nagovarja čute, na katerih temelji tudi moja igralska metoda. Ko moram namreč liku posoditi določeno emocijo, je nikoli ne morem ustvariti iz nič. Lahko pa jo prikličem s poustvarjanjem neke čutne izkušnje, na katero je ta emocija vezana. Recimo, da moram na odru ustvariti srečo. Banalno se lahko strinjamo, da je zelo prijetno ležati na peščeni plaži na Sejšelih z ljubljeno osebo, srkati okusen koktejl in gledati sončni zahod. In dovolj je, da se spomniš okusa koktejla in čutni spomin bo poskrbel, da se bo vzpostavila tudi ustrezna emocija. Če odrežeš čute, si odrezal izkušnjo sveta.

“To je najvišja vrednost tega, kar počnemo. Da nihče – vključno z mano – ne bo imel od tega mojega početja nobene koristi, razekakšnega trenutnega notranjega vzgiba. Nič pa ni zapisano večnosti. Ta misel večini zbuja nelagodje, saj se ljudje bojimo smrti. Nimamo distance do sebe in po eni strani se obnašamo objestno, kot da smo večni, po drugi strani pa nas je groza tako preprostega dejstva, kot je smrt.”

Tudi vaša prehojena pot je izjemno zanimiva, kar je moč začutiti že znotraj tvojega umetniškega ustvarjanja. Želeli ste postati duhovnik, dve leti ste celo preživel v samostanu, potem pa ste vstopili v svet teatra in kasneje tudi poezije …

Ta moja pot sploh ni tako zelo nelogična. Fascinira me, da ljudje jemljejo mojo transformacijo iz kandidata za duhovništvo v gledališkega in literarnega ustvarjalca kot nekaj povsem neverjetnega. Konec koncev so zametki sodobnega gledališča vezani tudi na liturgično formo in pastoralne igre. Da o poeziji v starodavnih nabožnih himnah sploh ne govorimo. Umetniško ustvarjanje dojemam tudi in predvsem kot duhovno disciplino.

Georges Bataille pravi, da je poezija ena od oblik erotizma. Gre za tisto silo, ki nas prestavi iz profanega časa in prostora v nek drug, drugačen čas in prostor nekje onkraj, ki presega mizerne kvalifikatorje, ki jim podlegamo tukaj in zdaj. Ta definicija se zelo približa definiciji mističnega religioznega izkustva To pride skupaj. Pravzaprav gre za zelo podobno govorico in tudi moj prestop z deklarativno religiozne na ustvarjalno pot je v resnici zgolj minimalna korektura v smislu odkrivanja sebe, odkrivanja resnice, bistva tega, kar je.

Foto: Stojan Špegel
Foto: Stojan Špegel

Kaj pa je bil tisti ključen trenutek, ki vas je ponesel v umetniško ustvarjanje?

Dvajseta so bila relativno dolgo sivo obdobje, ko nisem vedel, kaj bom s sabo. Transformacija se je v resnici začela dogajati šele po mamini smrti. Ostal sem sam, oče je umrl že prej. Želja skupaj s potrebnimi nastavki je bila prisotna od nekdaj, a sem bil precej zazrt zgolj v omejitve lastnega ega in nisem našel ne volje ne energije, da bi se lotil zares.

Po mamini smrti sem se znašel v nekakšnem vakuumu. Ko je prvo obdobje žalovanja minilo, sem ugotovil, da je napočil »zdaj ali nikoli« trenutek. Tako sem se pri šestindvajsetih končno začel posvečati primarno sebi in začel raziskovati svoje danosti. Ni šlo za terapevtsko umetniško ustvarjanje. Šlo je preprosto za to, da polovice sebe sploh nisem poznal in sem na pragu dokončne odraslosti ugotovil, da takole polovičen ne morem hoditi po svetu. In pot ustvarjalnega spoznavanja sebe je bila začrtana.

Ta pot vas je sedaj pripeljala tudi do izdaje prve pesniške zbirke. Kakšni pa so vaši načrti za prihodnost?

Sedaj je seveda v ospredju zbirka. Samostojno predstavitev le-te bom imel 13. decembra ob 18. uri v Osrednji knjižnici Celje, v študijski čitalnici. Ob zbirki pa me čakajo še štirje nastopi na Slovenskem knjižnem sejmu konec novembra. Sledi še en večji projekt, gre za monodramo, za katero upam, da bo pripravljena na začetek odrskega procesa takoj po novem letu. Besedilo sicer že nastaja, a kaj več od tega trenutno še ne morem razkriti.

Potem pa me seveda sledijo še neposredne priprave na drugo izvedbo festivala Izrekanja. Zelo sem hvaležen tudi kabinetu župana, kjer so me povabili k ustvarjanju osrednje občinske proslave ob prazniku Mestne občine Celje prihodnje leto.

V drugem delu intervjuja, ki ga bomo na Celje.info objavili v naslednjih dneh, sem sva se s Kristianom Koželjem pogovarjala o kulturnem duhu v Sloveniji in v knežjem mestu.

Tina O.