Življenje v Šmarju pri Jelšah, hitro razvijajočem se kraju 20 km iz Celja. Nekje med hedonizmom in globoko taktično analizo. Sladek užitek, ki ga lahko ob vsakem trenutku nadgradi resna športna debata. Prejšnji mesec o vplivih hidracijskih odmorov na potek tekem svetovnega prvenstva v nogometu. Včeraj o beljakovinah, ki jih ima Tadej Pogačar naravno v sebi, da je tako vzdržljiv. Ta teden pa o Sloveniji, ki je postala evropski prvak v košarki v kategoriji do 20 let.
V kraju biva ogromno selektorjev in športnih strokovnjakov. Večina kavčarskih, ne profesionalnih. A to ne pomeni, da kaj manj spremljajo športno dogajanje. Kvečjemu še bolj in širše. Vsi s pravimi nameni, vendar različnimi pogledi. Radi imajo športnike, šport. Spremljajo, navijajo in si ob tem ustvarjajo svoja mnenja.
Izmenjava teh mnenj je večinoma konstruktivna. Podkrepljena z nabranimi dejstvi, insajderskimi informacijami. Ali pa vsaj glasnim in visokim tonom govora, ki vzpostavi dominanco. Podobno kot to počnejo politiki v soočenjih, vendar v Šmarju je to precej bolj kulturno. Debata se dostikrat razvname. Značilno pa je, da praktično nikoli ne dobi zaključka. Se pa zato v pravem športnem duhu nadaljuje in ne jemlje osebno.
Vendar eden med šmarskimi selektorji pa nikakor ni kavčarski. Je profesionalec. Trener in selektor po poklicu. Uvožen sicer, originalno iz Grosuplja. Dani Radosavljević. Trener kranjskega Triglava in selektor evropskih prvakov, zlate generacije 2006. Njegov pravi športni razcvet se je (logično) začel po selitvi v Šmarje. Morda so k temu prispevali tudi lokalni analitiki? Ali pa je nekaj v zraku? Kdo ve. Ves potek je lahko tudi čisto naključje. Končni rezultat pa je dejstvo – Dani je selektor evropskih prvakov v košarki!
Ekipa z našega okolja
Ni imel lahkega dela. Celoten štab se je soočal s konkretnimi izzivi pred prvenstvom na domačih tleh. Od poškodb, do matur, usklajevanja s člansko reprezentanco, odpovedi igralcev zaradi univerzitetnih obveznosti. Vse to so za zavesami morali reševati že pred prvenstvom.
Z odliko so opravili svoje delo. Ekipa, ki je stopila na parket Eurobasketa v Stožicah je navduševala z atraktivnimi potezami, borbenostjo in nalezljivo povezanostjo. Od prvega do zadnjega.
Dani pa ni bil edini član tega štaba iz naših koncev. Pomembno sta k uspehu prispevala tudi Slatinčan David Drame in Šentjurčan dr. Tadej Jug. Slednji je zakrpal vsakega borca in ga spravil nazaj v ogenj, medtem ko je David bil zadolžen za koordiniranje plana treningov in kondicijsko pripravo ekipe. Kdor ju pozna, ve, da sta po duši zmagovalca. Ostali ste to izvedeli zdaj, če zlata medalja okrog vratu ni dovolj zgovoren dokaz.
Se opravičujem za dvig intonacije v tipkanju. Po šmarsko sem se vživel v športno debato in vzpostavljal dominanco. Skrajno neprofesionalno, hkrati pa nepotrebno v tej debati. Ker mi najbrž nihče ne oporeka. Pridružujem se ponosu in veselju za omenjene prvake. Imam ta privilegij, da poznam vsakega izmed njih osebno in sem iskreno vesel za njihove uspehe. Profesionalizem lahko počaka. Sploh ko so pohvale na mestu in hvalospevi zasluženi.
Slovenski košarkarji so pometli s konkurenco. Na prvenstvu niso doživeli niti enega poraza. V finalu so s Srbi pometli z rezultatom 84:65. Prava košarkarska pravljica. Najkoristnejši igralec prvenstva je postal Mark Padjen, ki je letos igral v ljubljanski Iliriji. Član najboljše peterke prvenstva je bil tudi Urban Kroflič iz Dobrne, kapetan slovenske reprezentance. Prava košarkarska pravljica.
Hvalospev gre tudi lokalnim selektorjem. Morda na papirju res nikoli ne bodo vodili reprezentance ali osvojili evropskega zlata. Njihove taktične zamisli bodo ostale med kavo in špricerjem – včasih briljantne, včasih povsem zgrešene. Pa vendar imajo pomembnejšo vlogo kot se zdi. Ker spremljajo. Ker navijajo. Ker jim ni vseeno.
Šport ni samo rezultat. Je način življenja, je okolje. Ustvarjamo ga profesionalci in tudi ljudje, ki napolnijo tribune. Ki ne ugasnejo televizije po prvem polčasu in ki te naslednje jutro vprašajo: “Si gledal včeraj tekmo?”.
Športna kultura raste v srcih. In če je v Šmarju res kaj v zraku, to niso skrivnostni delci kisika. Ampak pristna povezanost s športom. Če je k zlati medalji prispeval tudi kakšen nasvet izza Viallijevih miz, ga bomo velikodušno prišteli med asistence.
Morda bo čez nekaj let v dresu reprezentance stal kakšen nov talent iz naših krajev. V njem (ali njej) bo tudi delček teh modrosti. Zvestih navijanj in naših krajev. In to je vredno več, kot se zdi na prvi pogled.
