Začetek septembra vsako leto najbolj zaznamuje povratek v šolske klopi. Za nekatere prvič, za druge v nove učilnice. Pedagoški pristop v slovenskih šolah je zasnovan na konceptu, ki postavlja otroka v središče vsega. Pedocentrizem je strokovni izraz tovrstne usmeritve. V tem konceptu se želi spodbuditi otroka k samoiniciativnosti in kritičnemu razmišljanju. Učenje se izvaja skozi otrokovo lastno izkušnjo.
Zveni odlično. Vendar se past skriva v interpretaciji. Pedocentrizem ne pomeni permisivnosti, permisivne vzgoje. V slednji velja, da otrok sam najboljše ve, kaj potrebuje. “Otrokocentričnost” zamegli meje v praksi. Pravice in dolžnosti udeleženih v procesu. Otrok proti sistemu. Starši proti učitelju. Dostikrat se zalomi. Eden proti drugemu, namesto skupaj do želenega cilja. Gre za širši sistemski problem. Žal skoraj vedno kratko potegnejo učitelji in šole, ker se staršem in otrokom dopušča (pre)več moči in vpliva. Seveda po mojem skromnem mnenju.
Vsak starš si želi le najboljše za svojega otroka. Ampak če smo povsem iskreni, izbira športa ni le vprašanje otrokovih želja. Je pravi družinski projekt, ki zahteva logistično in finančno podporo. Preden se otroka vpiše v izbrani šport, si morate starši naliti čistega vina in poskusiti odločitev oceniti skozi prizmo vsakdana. Zato danes ne bomo otroka postavljali na prvo mesto. Na prvem mestu boste starši. Tako bodoči, trenutni, kot tudi stari starši. Mini priročnik, ki sloni na skrbno izbranih parametrih ocenjevanja.
Ugotavljam, kateri so najboljši športi za otroke z vidika staršev. Na to vplivajo drugačni dejavniki, kot bi jih otroci bili sposobni razumeti, če bi upoštevali zgolj njihove želje in domišljijo. Upošteval sem vse; od dostopnosti športa, stroškov opreme, oddaljenosti do športnih prizorišč, vidik socialnega razvoja, kakšne so nevarnosti za poškodbe in vse do potenciala športa za bodočo kariero. To ne pomeni, da so najbolje ocenjeni tudi najbolj primerni za vsakega. Vsi smo unikatni biseri, z različnimi zmožnostmi, sposobnostmi in cilji. In priznam, pri razvrščanju je prisotna tudi moja subjektivnost.
Izbira športov
Začnimo pri staršem najmanj prijaznem športu. Na dnu seznama kraljuje smučanje. Tam je pristalo zaradi odročnosti, visokih stroškov opreme in visokega tveganja za poškodbe. Zelo zahteven šport tako za trenirati, kot tudi za vlogo taksista. Sledi mu kolesarstvo, ki je pri nas močno pridobilo na popularnosti. Gre za šport, ki terja ure in ure vrtenja pedal. Tudi kolesa so precej draga, treningi pa potekajo na cestah v visokih hitrostih.
Borilne veščine so v naših koncih zelo dostopen šport. Tudi kontakta ni preveč, ne gre se direktno v ring ali kletko. Visoke ocene za dostopnost, nizke stroške in razvoj – predvsem v smislu motorike in discipline. Odbitki pridejo pri tveganju za poškodbe, če gre za borilne veščine z borbami in pa odbitek je pri možnosti za kariero. Nasprotje borilnim veščinam po (ne)varnosti je plavanje. Slednje je varno, vendar je težje dostopno, ker so najbližji treningi na voljo načeloma v večjih mestih po Sloveniji. Popoln šport za celostni razvoj telesa, vendar monoton in samostojen.
Sledita golf in tenis. Meni zelo ljuba in všečna športa. Vendar ju kasneje ne morem omenjati zaradi visokih stroškov, ki jih nosita s seboj v torbah. Golf je imeniten šport, ker se trenira v naravi, na svežem zraku. Tveganja za poškodbe so minimalna in ob vsakem golf igrišču je vsaj bar, tako da imajo taksisti svoj čakalni kotiček s priboljški. Tenis ima višja tveganja za poškodbo, dostopnejši je, verjetno pa tudi atraktivnejši za gledanje tekem. Višje so tudi možnosti za razvoj nadaljnje kariere. Tu se znajdeta zgolj zaradi omejene dostopnosti in visokih stroškov.
Atletika, gimnastika, ples in tudi plezanje so vse športi, ki bi jih označil kot obvezno bazo motoričnega razovoja vsakega. So logistično dostopni in ne zahtevajo previsokih stroškov. So osnova, na kateri se gradijo kompleksnejši športi, vzdržljivost in moč. Točke odbitka so na račun socialnega vidika, ki ga enostavno več premorejo ekipni športi.
In ti so pri nas najpopularnejši. V njih dosegamo izjemne rezultatske presežke na reprezentančnih tekmovanjih. Nogomet, košarka, odbojka in rokomet. Vsaj eden od omenjenih je dostopen praktično v vsakem kraju po Sloveniji. Nogomet sicer ubije kakšno možgansko celico ob odbojih z glavo, a zato pohitri noge. Košarka spodbuja koordinacijo rok in nog. V odbojki se ogromno objema in vsi so nenehno pozitivčki. Če se odločite za rokomet, pa srečno. Nasvet bi bil: navijajte za pozicijo bočnega napadalca – tam je sicer ogromno metanja na bok ob strelih na gol, vendar kljub temu najmanj kontakta.
Ne glede na to, kateri šport izberete, vpišite in spodbujajte svojega otroka. Udejstvovanje v športu je veliko več kot le zmage in porazi. Gradi osebnost, navade in posledično človeka. Spremeni “ne morem” v “zmorem”. Včasih ne le pri otrocih, temveč tudi starših. Za vse taksiste svojih otrok pa držim pesti, da cene goriv čim prej začnejo padati. Kot bi rekel Kevin Durant: “Vi ste pravi MVP-ji!”.
