Zasvojenost velja za eno izmed najtežjih preizkušenj, s katero se lahko sreča posameznik in njegova družina. Ne glede na to, za katero vrsto odvisnosti gre, tj. od alkohola, drog, iger na srečo itd., lahko zasvojenost bistveno vpliva na vsa področja življenja, zlasti na družinske odnose. Družinski člani zasvojenih posameznikov pogosto trpijo in se ob tem počutijo osamljene ter polne sramu in negotovosti; ljubljeni osebi želijo namreč pomagati, obenem pa zaščititi sebe. Zato je nujno, da težavo prepoznamo, pravočasno ukrepamo in morebiti poiščemo tudi strokovno pomoč.
Prepoznavanje znakov zasvojenosti
Prvi korak pri soočanju z zasvojenostjo v družini je prepoznavanje znakov zasvojenosti. Slednji so lahko zelo različni – odvisno od vrste zasvojenosti –, a med njimi obstajajo določene podobnosti. Pomembno je, da smo kot družinski člani pozorni predvsem na subtilne spremembe, saj se zasvojenost pogosto razvija postopoma in neopazno.
Med pogoste znake, na katere moramo biti pozorni pri vedenju domnevno zasvojenega posameznika, sodijo:
- nenadne spremembe v vedenju in razpoloženju (jeza, depresija, umik iz družbe),
- finančne težave,
- zanemarjanje osebne higiene in videza,
- težave v službi ali šoli ter izogibanje odgovornostim,
- laganje, izmikanje pogovoru in samoizolacija.
Prvi koraki: Kako se odzvati kot družina
Ob prvem sumu na zasvojenost se družinski člani pogosto odzovejo z mešanico jeze, strahu, skrbi in želje po nadzoru. A prvi koraki morajo biti premišljeni in ljubljeni osebi v podporo, kajti obsojanje in kritika lahko njeno stisko še poglobita. Pomembno je, da se z zasvojeno osebo pogovorite na miren in iskren način, brez obtoževanja, pri tem pa izrazite svojo skrb in ljubezen, a tudi jasno postavite meje. Poskušajte se čim več pogovarjati, pri tem pa bodite kot družina enotni, jasni in dosledni. Izogibajte se temu, da kot družina prevzamete vlogo »rešitelja«, ki poskuša nadzorovati zasvojeno osebo.
Iskanje strokovne pomoči
Marsikatera družina si želi, da bi težavo rešila sama, a pogosto tako žal ne gre. Kot navaja Nacionalni inštitut za javno zdravje (NIJZ), je iskanje pomoči s strani strokovnjakov ključnega pomena tako pri soočanju z zasvojenostjo kot tudi pri kasnejšem zdravljenju zasvojenosti. Zasvojenost namreč ni le slaba navada, temveč kompleksna bolezen, ki zahteva celosten pristop. Strokovnjaki (psihologi, terapevti, zdravniki) lahko pomagajo oceniti resnost težave in oblikovati individualen načrt zdravljenja.
Center za zdravljenje odvisnosti lahko ponudi celovito obravnavo, ki ne vključuje le zdravljenja telesne in psihološke zasvojenosti, temveč tudi svetovanje družinskim članom. S pomočjo tovrstnega pristopa si lahko opomore celotna družina, ne le posameznik.
Podpora družinskim članom
Zasvojenost ne prizadene le zasvojene osebe, temveč tudi vse družinske člane; partnerji, starši in otroci se tako pogosto soočajo z občutki krivde, sramu, jeze in nemoči. Kot poudarjajo pri Al-Anon Slovenija, je pomembno, da svojci poiščejo podporo tudi zase, denimo z obiskovanjem terapevtske skupine. Veliko jih namreč želi »popraviti« situacijo, žal pa tega ne zmorejo brez strokovne pomoči.
Posebej ranljiva skupina so otroci, ki živijo z zasvojenim posameznikom, in se pogosto spopadajo s čustvenimi težavami, slabo samopodobo ali težavami v šoli. Pri mlajših otrocih se lahko tako pojavijo tesnoba, depresija ali vedenjske motnje. Zato je izredno pomembno, da tudi otrokom omogočimo varen prostor, kjer lahko izrazijo svoje občutke in prejmejo podporo.
Kako zasvojenost vpliva na širše odnose?
Zasvojenost pogosto vpliva tudi na širše odnose s prijatelji, sodelavci itd. Tudi oni se lahko ujamejo v lastne destruktivne vedenjske vzorce, tj. prikrivanje ali opravičevanje vedenja zasvojene osebe, pri tem pa pogosto ne vedo, kako pomagati. Zato se umaknejo, kar vodi v še večjo izolacijo od družine. Svojci težav zato ne bi smeli skrivati pred drugimi, saj lahko le z odprtostjo zasvojenemu posamezniku bolje pomagajo.
Gradnja zdravega družinskega okolja
Ko zasvojenost vstopi v družino, se pogosto porušijo temelji zaupanja, spoštovanja in povezanosti. Ključen del zdravljenja je tako tudi obnova družinskih odnosov in ustvarjanje zdravega okolja. To pomeni, da se družina nauči novih, zdravih načinov komuniciranja, postavljanja meja in skupnega preživljanja časa, brez prisotnosti zasvojenega vedenja.
Pomembni koraki k zdravemu okolju so odprta in iskrena komunikacija o občutkih in potrebah, skupno iskanje rešitev (namesto iskanja krivcev), spoštovanje in razumevanje meja vseh družinskih članov, družinske aktivnosti, ki spodbujajo povezanost (skupni obroki, sprehodi, ustvarjalne dejavnosti) ter vključitev v skupinsko terapijo oziroma svetovanje, kjer družina skupaj gradi nove temelje.
Pri vsem tem je pomembno, da si družinski člani med seboj priznajo, da jih je zasvojenost ranila, in drug drugemu dajo čas za okrevanje. Mnogi si želijo hitrih rešitev, a okrevanje je proces, ki zahteva vztrajnost.
Sklep
Soočenje z zasvojenostjo v družini predstavlja bolečo izkušnjo, a hkrati tudi priložnost za spremembo in rast. S skupnimi močmi, pravočasnim prepoznavanjem znakov zasvojenosti, odprtim pogovorov in iskanjem strokovne pomoči lahko družina naredi pomembne korake k okrevanju. Pri tem se morate zavedati, da niste sami – obstajajo strokovnjaki in ustanove, ki so vam pripravljeni pomagati. Eden izmed njih je Rehabilitacijski center Dr. Vorobjev, ki nudi celostno pomoč pri zdravljenju različnih oblik zasvojenosti ter podporo svojcem. Če se soočate z zasvojenostjo, je pravi čas, da poiščete pomoč in si ustvarite temelje za bolj zdravo prihodnost.
Naročena objava
