Celjani, ki so se v zadnjem letu poslovili, a za seboj pustili neizbrisen pečat

Kaj je mesto brez ljudi, ki se trudijo za njegov razvoj in srečo drugih ljudi, ki v njem živijo? Ta konec tedna se bo velika večina celjskih družin odpravila od doma na pot proti pokopališčem, kjer se bodo spomnili vseh bližnjih, ki jih danes ni več z nami.

Tudi letos smo ob tem žalostnem, a s spomini napolnjenem dnevu pripravili članek v spomin na nekatere Celjane, ki so nas v zadnjem letu zapustili, a za seboj pustili neizbrisen pečat. Kdo so posamezniki, ki so s svojim življenjskim delom zaznamovali mesto na kulturnem, gospodarskem in športnem področju ter bodo za vedno ostali v naših spominih?

Pred kratkim nas je zapustil Vasilije Ćetković. Vasko, kot so ga klicali bližnji, je bil rojen 8. aprila 1938 v Lepencu v Črni gori in se je že v mladosti posvetil umetnosti. Pot ga je vodila od iskanja kiparskega znanja v Novem Sadu in Splitu do študija na Akademiji za likovno umetnost v Ljubljani. Svoje poglavje življenja v Celju je začel, ko sta se z ženo preselila v mesto in si ustvarila dom in atelje.

Vsestranski umetnik je s svojim inovativnim načinom uporabljanja materialov kot so les, kamen in železo zapisal v celjsko zgodovino. Njegovo kiparsko delo je pomembno zaznamovalo javni prostor Celja s upodobitvijo pisateljice Alme M. Karlin na Krekovem trgu in fotografa Josipa Pelikana na Trgu celjskih knezov.

Za predanost in uspešnost pri svojem delu je Četković leta 2011 prejel zlati celjski grb. Ko se sprehajamo po celjskih ulicah in nam pogled pade na njegove stvaritve se spomnimo njegove inovativnosti, versatilnosti in predanosti umetnosti in mestu.

Izjemen opus umetniških del je za sabo pustil tudi Karel Zelenko, ki nas je zapustil v 102. letu starosti. Skozi šolanje na Umetno-obrtni šoli v Ljubljani in Gradcu ter pozneje na Akademiji likovnih umetnosti na Dunaju in v Ljubljani je umetnik razvijal svoje umetniško razmišljanje in spretnosti.

Njegovo umetniško ustvarjanje je obsegalo vse od slikarstva, grafike in ilustracije do kiparstva in keramike. Njegova dela odražajo prepričanje, da mora umetnik z vso zavzetostjo odkrivati in zaznamovati podobo sveta ter jo izvirno umetniško interpretirati. Za svoje delo je v življenju prejel številna priznanja, med katerimi sta nagrada Prešernovega sklada za grafiko leta 1964 in državno odlikovanje srebrni red za zasluge leta 2015.

Danes njegova dela hranijo v zbirkah Moderne galerije, Muzeja novejše zgodovine, Mednarodnega grafičnega likovnega centra in Etnografskega muzeja. Njegov vpliv pa sega tudi v različne javne in zasebne zbirke na Hrvaškem, v Italiji, Nemčiji, Belgiji, na Nizozemskem, v Maroku, Franciji, ZDA in drugje

Poleg umetnikov pa nas je zapustil tudi Jožef Geršak, človek, ki mu lahko pripisujemo zasluge za razvoj izobraževalne in športne podobe mesta. V 91 letih življenju je veliko pripomogel k gradnji novega Šolskega centra Celje ter razvoju športnih dejavnosti. Dvajset let je vodil Športno zvezo Celje in v času njegovega predsedovanja Košarkarskemu klubu Celje so mladinci pod njegovim okriljem dvakrat postali državni prvaki.

Po upokojitvi je ustanovil zasebno šolo Abitura, ki je pozneje prerasla v več izobraževalnih ustanov. Za svoje delo je prejel številna priznanja, med drugim Žagarjevo nagrado leta 1979, Bloudkovo nagrado leta 1980 in diplomo Mednarodnega olimpijskega komiteja leta 2001. Leta 2010 je za življenjsko delo na področju izobraževanja in športa prejel naziv častnega meščana Celja.

Letos nas je zapustil tudi oče celjske Špice. Dušan Konda, rojen leta 1963 v Celju, dolgoletni predsednik Kajak kanu kluba Nivo Celje, se je poslovil v 63. letu starosti. Pripadajo mu zasluge za razvoj Špice iz skromnega športnega prostora v eno najbolj priljubljenih točk v Celju.

Svojo športno pot je začel v mladosti in čeprav zaradi zdravstvenih težav sam ni mogel nadaljevati športne kariere, je svojo ljubezen do športa naprej razvijal v organizacijskih vodah. Konda je zaznamoval številne generacije mladih kajakašev in si v svojem življenju med drugim prizadeval za ureditev moderne kajakaške proge in gradnjo sodobnega kajakaškega hostla.

Za svoja prizadevanja, prostovoljsko delo in vlogo pri razvoju športa je prejel več nagrad in sicer celjski grb leta 2012, plaketo Državnega sveta Republike Slovenije in srebrno plaketo Kajakaške zveze Slovenije leta 2025. Leta 2024 je bil s strani Celjanov izbran tudi za Naj Celjana.

V 96. letu starosti nas je zapustil tudi športnik Milan Zupančič. Sprva odbojkar, ki se je z rokometom srečal šele med študijskimi dnevi, bo ostal poznan kot ena izmed najaktivnejših slovenskih osebnosti na področju rokometa. Njegova kariera ga je vodila vse od predsedovanja Rokometnemu klubu Celje v devetdesetih letih do položaja predsednika Rokometne zveze Jugoslavije.

Jugoslovansko moško reprezentanco je leta 1989 popeljal do zmage na svetovnem prvenstvu. Po letu 1992 pa je postal prvi izvoljeni predsednik Rokometne zveze Slovenije po osamosvojitvi. Za svoje izjemne dosežke na športnem področju je postal častni član Rokometne zveze Slovenije, častni član Rokometnega kluba Celje Pivovarna Laško in leta 2022 tudi častni meščan Mestne občine Celje. Spominjamo se ga po njegovih dosežkih v gospodarstvu, prispevkih k razvoju celjskega rokometa ter promociji Celja doma in v tuji

V zgodovino celjske kulturne dediščine pa se je s svojim restavratorskim delom zagotovo zapisal Viktor Povše. Leta 1968 je začel restavrirati kapelo Žalostne Matere božje v cerkvi sv. Danijela v Celju, kjer je pod več plastmi beleža odkril dragocene gotske freske. Njegovo delo je pomembno prispevalo k ohranjanju zgodovinske in umetnostne vrednosti celjskih sakralnih spomenikov.

Posebej odmevna je bila tudi obnova kipa Pietà oziroma Žalostne Matere božje, pri kateri je odstranil kar sedem plasti poznejših poslikav in razkril prvotno barvno podobo kipa iz 14. stoletja. Za svoje delo in prispevek k ohranjanju kulturne dediščine je leta 2016 prejel naziv častnega člana Društva restavratorjev Slovenije.

Prehitro, v 49. letu starosti nas je letos zapustil tudi Aleksander Verhovšek, dolgoletni ravnatelj III. osnovne šole Celje. S svojim predanim delom je zaznamoval številne generacije učencev in sodelavcev ter pomembno prispeval k razvoju šole in širše lokalne skupnosti. Bil je tudi eden izmed vidnejših sodelavcev projekta Evropska vas, s katerim so spodbujali medkulturno povezovanje in poznavanje evropskih držav.

Med gasilci in širšo skupnostjo je odmevala tudi smrt Franca Mačka, častnega predsednika Prostovoljnega gasilskega društva Štore, ki je umrl 17. aprila 2026 v 79. letu starosti. Gasilstvu je posvetil več kot 65 let življenja. Svojo pot je začel v PGD Rečica, nato pa jo nadaljeval v Štorah, kjer je kot dolgoletni predsednik, mentor in aktiven član pomembno prispeval k razvoju društva ter vzgoji novih generacij gasilcev. Dejaven je bil tudi v lovstvu, kjer je dolga leta vodil Lovsko družino Bojansko.

Zgodbo mesta pišejo ljudje, ki v njem živijo, ustvarjajo in, morda najpomembneje, vanj verjamejo. Celje se vseh naštetih posameznikov spominja kot ljudi, ki so pomagali pisati njegovo zgodbo in vsak na svoj način soustvarjali njegovo podobo. Njihova zapuščina ostaja za vedno, mesto pa se jim zahvaljuje za njihov prispevek in delo.