V sredo, 1. junija, se je na 70. obletnici svoje mature, zbrala ena izmed najstarejših generacij maturantov na svetu.
Zbralo se je 5 bivših dijakov; Radovan Požar, Božena Pelikan, Janko Fras, Marija Jenko Mravljak in Ivan Krulc.
V družbi župana Bojana Šrota in ravnatelja I. gimnazije v Celju, Antona Šepetavca so bivši dijaki obujali spomine na svoje šolske dni, ki jih je prekinila vojna, še preden bi lahko opravili maturo. Povedali so, da se zelo radi takole srečujajo in se pogovarjajo o preteklih časih.
To je tudi generacija Karla Destovnika Kajuha, skupaj z njim so obiskovali I. gimnazijo, dokler ni šolanja nadaljeval na mariborski gimnaziji.
Na obletnico smo se oglasili tudi mi, posneli nekaj fotografij in intervju z Radovanom Požarom, katerega sin ta srečanja tudi organizira.
Kako se spominjate svojih gimnazijskih let?
RP: Zelo, zelo lepo, hudo je samo to, da smo jih hitro morali zaključiti. Leta 1941, ko smo se ravno pripravljali na maturo, je prišla okupacija in takrat smo potem šli na vse kraje. Nekako nam manjka tisti zaključek prijetnih let v gimnaziji. In mislim, da je to eden od razlogov, da tako radi prihajamo sem, nazaj v Celje, posebno tisti, ki nismo več v Celju. Tako da so to najlepša leta samo na koncu je bila nasilna prekinitev. Imamo pa najlepše spomine na naše profesorje in bi se jim radi zahvalili za znanje in vse, kar so nam dali za bodoče življenje – bodisi da smo takoj začeli živeti po končanem študiju ali nadaljevali naprej na fakulteti.
Kako ste pa potem maturirali, če je vašo maturo prekinila vojna?
RP: To je pa, to lahko jaz povem sedaj za moj slučaj. V Celju so potem v gimnaziji Nemci izdajali nemške obrazce, na katerih piše gor da ob osvoboditvi spodnje Štajerske, v nemščini, je bil zgoraj imenovani ocenjen tako kot sledi. In s tem nemškim spričevalom, to so mi naši profesorji zaključili letnik, sem jaz prišel v Ljubljano in so mi priznali to kot maturitetno spričevalo. Tako da mi smo brez mature šli naprej.
Nam lahko zaupate moda še kakšno anekdoto iz šolskih let?
RP: Ja, anekdoto… tako, tole bi povedal. Naš sošolec je bil tudi Destovnik Karel (Kajuh), pet let kar je bil v Celju je bil zmeraj naš sošolec iz našega razreda. In mi smo se od začetka dobivali (na obletnicah mature) pred gimnazijo, zborno mesto, in ko smo se tam okrog njegovega spomenika je rekel eden, »Veste kaj, jaz sem prepričan, da bi se Karel dosti raje počutil zdajle med nami, kakor pa da je tam gori na vrhu, tako zviška da gleda na nas, na takem častnem mestu.«
f/t/v: Nuša Stamejčič
