Mnogi starši in vzgojitelji smo z odobravanjem sprejeli sklep uprave Kino podjetja v Celju, Notranje uprave in Sveta za kulturo in prosveto v Celju o osnovanju posebne komisije, ki bo vsak film pregledala in ocenila glede na njegovo primernost za mladino. Čeprav je od sprejetja tega sklepa minilo že 14 dni, se navedeni sklep še ne uresničuje.
Še vedno zaman iščemo v objavnih omaricah Kino podjetja objave o primernosti ali neprimernosti filmov za mladino.
S kratkimi ocenami filmov: »Za mladino dovoljen« — »Za mladino priporočljiv« — »Za mladino prepovedan« — se ne strinjamo popolnoma. Mlademu, od 15 do 18 let staremu fantu ali dekletu sicer jasno povedo, kakšen odnos naj zavzame do filmov, h katerim vabijo slike in besedila v objavnih omaricah, a mu zahtevanega odnosa vsebinsko ne utemeljuje. Fant in dekle teh let že mnogo razmišljata, samostojno razčlenjujeta dogodke in doživljaje, iščeta povsod utemeljitev in motivov za svoja ravnanja, hočeta avtoriteto, ki bo močna v utemeljitvah, prepričljivosti in umevanju mladega človeka, ne pa dogmatično zapovedujoča. Iz praktičnih primerov vzgajanja vemo, da fantu in dekletu teh let ne zadostujejo več samo kratke zapovedi: Smeš! Ne smeš! Moraš!
Oba, fant in dekle rabita tudi zadostno razčlembo naših zahtev glede njihove utemeljenosti, potrebnosti in primernosti za njiju.
Kratka gesla o dovoljenju ali prepovedi obiska določene kino predstave z vzgojnega stališča ne bodo zadostovala. Negativne učinke takih gesel poznamo že iz predvojne dobe, ko so smatrali geslo: »Mladini prepovedano« za najučinkovitejšo reklamo. In res, mnogi ljudje so v nekvalitetni želji po senzaciji in po posebnih zadovoljitvah svoje neuravnovešene fantazije obiskovali najraje za mladino prepovedane kino predstave. Celotni učinek teh kratkih gesel je bil z etično-vzgojnega stališča prav nasproten od zaželenega smotra.
Če malo prisluhnemo mislim in čustvom fanta in dekleta 15 do 18 let ob prepovedi te ali one kino predstave, doživimo lahko ob njima vso tehtnost in mogočnost njunega osnovnega vprašanja: »Zakaj ne smem k tej kino predstavi?« Vzgojiteljska dolžnost družbe, ki nastopa kot vzgojitelj v obliki predvidene komisije pa je, da da mladini na njen »zakaj« dovolj obsežen in vsebinsko utemeljen odgovor. Ne samo to.
Dolžnost družbe kot vzgojiteljev v tem primeru je, da okrepi vse vzgojne činitelje kot enega važnejših tudi javno mnenje), tako da lahko izdatno podpro njeno odločitev zaradi doseganja predvidenega učinka. O vsakem filmu naj priobči komisija v tisku in v objavnih omaricah oceno filma z vzgojnega stališča.
Kratka analiza filma naj dovolj poudari nevzgojno in buržoazno-plehko, dekadentno vsebino filma, ki ni vredna, bi jo gledala in doživljala mladina. Za mladino bodi ta oris in ocena tako prepričljiva, da ji izostane ves nadaljnji interes do takih filmov.
Nekoliko težji je mladini odgovor na vsa ostala vprašanja, ki slede prvemu in služijo le uskladenju vseh njenih ostalih odnosov ob spoznanju, da vsi filmi za njo niso primerni. Zakaj pa mladina od 18 let dalje in vsi odrasli lahko gledajo vse filme? Ali njim ne škodujejo slabi filmi? Zakaj sploh predvajajo slabe filme? — Ali ne izgublja ob teh vprašanjih družba kot vzgojni činitelj na svoji avtoriteti? Ali se ob tem ne pojavlja vprašanje doslednosti v vzgojni funkciji družbe?
Če smo iskreni, moramo priznati, da ni bistvenih razlik v primernosti in neprimernosti filma za mladino in za odrasle. Film, ki ni primeren za mladino, tudi odraslim ljudem ne bo razvijal pozitivnih vrednot življenja in odnosov.
Ker nam kapitalistične države ne morejo pošiljati samih dobrih filmov, predvajamo tudi slabe. Škoda pa je, če si mladina, preden ima ustaljene nazore in prepričanja, le-te oblikuje ob vsebinah slabega filma. Res, dorasel človek je tudi ob slabih filmskih predstavah kritičen in si ohranja prava, moralna in socialistična merila za ocenjevanje filmov. Časopisi in revije dokaj pravilno ocenjujejo filme. Vzgojeni obiskovalci kina te ocene upoštevajo, slabih filmov ne gledajo in skrbe za širjenje objektivnih ocen o filmih.
Prav bi bilo, da bi o vprašanju vzgojnosti filmov za mladino in odrasle (ne pozabimo: film je tudi važen vzgojni činitelj za odrasle) spregovoril še kdo drug, ki mu je vzgoja s filmi pri srcu.
Analize filmov z vzgojnega in idejnega stališča, ki bodo obiskovalcem predstav dostopne v vseh objavnih omaricah in morda tudi kot diapozitivi pred pričetkom vsake predstave, bodo vzgajali ne samo mladino, ampak vse gledalce filmov. Pomagale bodo, da ne bomo podlegali kulturni dekadenci kapitalističnega zahoda, ampak si krepili in razvijali smisel za umetniško in moralno vredne filme ter si učvrščevali vidike za ločevanje vsestransko vrednih filmov od filmske plaže.
Savinjski vestnik, 7. 11. 1953
