Barakarska naselja sredi Celja


Če smo se prejšnja leta v času pred prazniki komaj prebili skozi glavne mestne ulice, nam je letos ta napor prihranjen. Poulični sejem je precej bolj skromen kot v preteklosti, saj so ga skrčili le na štiri lokacije v mestu. Še vedno pa mu manjka kar precej, da bi obogatil predpraznično ponudbo in olepšal videz mesta.

Na sejmu se letos predstavlja okrog sto razstavljavcev, ki pa s svojimi stojnicami niso nikakršna popestritev predpraznične ponudbe v trgovinah. Tekstil iz Italije, plastika, nekaj usnja in kiča, to je vsebina letošnjega sejma.

Če organizatorji na vsebino ne želijo ali ne morejo vplivati in sprejmejo ponudbe vseh, ki so pripravljeni sodelovati na sejmu, bi lahko prav gotovo poskrbeli vsaj za videz sejma. Stojnice, ki se v tem času pojavljajo na ulicah, namreč spominjajo na barakarska naselja na najlepših celjskih trgih. Še pred začetkom sejma se je predstavnik Celjskega sejma pohvalil, da bodo njihove stojnice enotno urejene in okrašene. Kaj je s tem mislil, ni čisto jasno, morda to, da gre za stojnice, ki so enake na vseh sejemskih prireditvah v Celju, tokrat so j im le dodali kakšno lučko ali košček zelenja. Morda pa bodo do prihodnjega pouličnega sejma le ugotovili, da bi kazalo razmisliti o drugačni sejemski podobi, kot nam je nedavno zagotovil direktor Celjskega sejma.

Posebno poglavje so stojnice, ki so jih trgovci ponekod postavili pred svoje trgovine. Svoje izdelke predstavljajo namreč tako na lesenih deskah na dveh nogah kot v kovinskih zabojnikih.

Enotne opreme namreč ni, tako kot je v Celju že od nekdaj, lahko vsak prispeva k videzu mesta po svojem »okusu«. In če so se trgovine pritoževale, da prav zaradi sejma ne pridejo do veljave njihove lepe izložbe in ponudba, potem lahko letos ugotovimo, da velike škode ne bi bilo, četudi bi stojnice stale na vseh glavnih ulicah tako kot v preteklih letih.

Novi tednik, 23. 12. 1993