»Delavci v Cinkarni smo kritično obravnavali predloge ekološke in ekonomske sanacije naše delovne organizacije. Zavedamo se vse odgovornosti, ki jo s potrditvijo programa sanacije prevzemamo na svoja pleča. Zaupanje, ki nam ga družbena skupnost daje, bomo upravičili v celoti, saj bomo storili vse, kar je v naši moči, da dejansko uresničimo vse zahtevane ukrepe za ekološko in ekonomsko sanacijo.«
Tako je na seji zbora združenega dela pred tednom dni, ko je občinska skupščina potrdila ukrepe za sanacijo Cinkarne, govoril delegat iz te celotne organizacije.
Tudi ta razprava je, kot tudi vse ostale na izredno plodni in zanimivi seji, potrdila pričakovanja Celjanov, da bodo stvari sedaj le hitreje krenile naprej. Predvsem v tistem delu sanacije, ki predvideva ukrepe za večjo ekološko varnost proizvodnje in manjši delež onesnaževanja. Ta pričakovanja pa so v središču zanimanja celotne celjske javnosti. Izrazili so jih domala vsi razpravljalci na seji skupščine in med javno razpravo. S tem pa je Cinkarna dejansko postavljena pred izredno družbeno odgovornost, pri kateri je na kocki mnogo več kot le vnovič izraženo zaupanje kolektivu, ki ga doslej mnogokrat ni upravičil v celoti.
Naloge so obsežne in zahtevne. Tudi drage. In pri njihovi uresničitvi ni vse odvisno le od Cinkarne, ampak mnogokaj zavisi tudi od celotne celjske družbene skupnosti, od organov v republiki, federaciji in od bank. Doslednost in odgovornost pri uresničevanju sklepov skupščine pa mora biti osnovno vodilo dela predvsem za vse delavce v Cinkarni.
Družbena skupnost bo, kot kaže, primaknila svoj delež. Za predložene ukrере o ekonomski in ekološki sanaciji Cinkarne so se že izrekali tako na predsedstvu slovenske gospodarske zbornice kot tudi na nekaterih drugih organih. Zato v Celju upravičeno pričakujemo hitro izpolnjevanje načelno sprejetih dogovorov. Predvsem še tistih, ki bodo omogočili hitrejše združevanje potrebnega denarja za sanacijo okolja oziroma za nakup čistilnih naprav, ki so izredno drage, hkrati pa vezane še na 32 odstotne carinske dajatve.
Kljub temu, da nekatere strokovne rešitve še niso povsem znane in določene (dimnik in njegova višina, npr. pa tovarna amon-sulfata), stoji ekološka sanacija Cinkarne na dovolj trdnih temeljih. Treba se bo le držati dogovorjenih rokov in ukrepov in močno omajano zaupanje Celjanov v eno najpomembnejših celjskih delovnih organizacij bo vnovič postalo takšno, kot pred leti.
Ob razpravah, ki so tako močno razgibale celjsko javnost pa le še nekaj misli. Mnogi od delegatov so v svojih razpravah zahtevali še bolj celovit odnos do okolja in preprečevanja nadaljnjega onesnaževanja zraka, vode in tal. Pogosto so se sklicevali tudi na sprejeli družbeni dogovor o varstvu okolja v celjski občini in na to, da je v ospredju sicer res Cinkarna kot največji onesnaževalec, da pa se ne sme pripetiti, da bi zato kdo drug, v senci, s svojimi naložbami dodatno bremenil okolje. Skrb za čisto okolje mora postati sestavni del gospodarjenja, načrtovanja in naložb, so poudarjali. Zato je najbrž prav sedaj najbolj ugoden trenutek, da se ne zaustavimo le pri sanaciji Cinkarne, ampak naredimo še korak naprej. Pregledamo kdo še in v kakšni meri najbolj onesnažuje okolje v celjski občini in tudi pred te delovne organizacije, posameznike in druge postavimo enako čvrste, obvezujoče zahteve kot pred kolektiv Cinkarne. Le to je najbrže pot, da ohranimo vsaj še tisti del čistega okolja, ki ga v občini imamo. Cilj, da v nekaj letih preide Celje iz četrte v tretjo kategorijo onesnaženosti, ne more biti sprejemljiv.
Novi tednik, 2. 11. 1978
