Prav so imeli kolegi iz Starta, ko so pred časom zapisali, da – vsaj v Jugoslaviji novinarstvo še nikoli ni bilo stroka (»profesija«), temveč kvečjemu poklic »zanimanje«). Zato se dogaja, da novinarji iz drugih republik pišejo o našem območju, pa izbirajo netipične primere za predstavljanje tega konca Slovenije ali pa pišejo o stvareh, ki jih ne razumejo. Zadnja takšna članka sta bila objavljena v Večernjem listu in Dugi, 18. in 15. oktobra.
V Večernjem listu so pisali o delavcu Železarne Štore, ki razlaga, da nekateri delavci iz drugih republik tu še vedlo žive v barakah, Slovenci bi najraje videli, da bi se »Bosanci« vrnili domov. Če bi v Večernjem listu s takšnimi primeri radi ustvarili določeno mnenje o Sloveniji in Slovencih, je to seveda njihova poklicna odločitev. Naša, strokovna, je, da ne bomo izrecno rinili v prvi plan pisanja o tisočih prišlekov, ki so v Celju – tudi v Štorah -, Velenju in še kje pričeli kot sezonski delavci, si nato z vestnim delom prislužili stalne službe, ustvarili družine, dobili stanovanja in tu ostali kot enaki med enakimi.
Bora Crnčevič pa je v Dugi objavil članek »Srbi ne bodo umirali za Gorenje Velenje«. Med drugim pravi, da je naivno verjeti, da bodo Srbi umirali za Gorenje Velenje ali da bodo prispevali Dečane (in vse, kar se pod tem razume!) za žrtvenik upanja v hladilnike (vsaka jim čast – pravi kolega Bora -“toda malo so hladni, tako hladilniki kot Slovenci!). Naprej se sprašuje, ali je srbsko vodstvo dobilo kdaj podporo slovenskih velikašev zaradi nevarnega in tesnobnega Kosova. Pri omenjenem članku gre očitno še za en poklicen pristop – ki seveda s stroko nima nič – katerega edina odlika so sočni izrazi. Dugi seveda ne bomo dokazovali, da gre pri hladnosti Slovencev le za treznost, pri Gorenjevih hladilnikih pa za kruh za delavce – tudi tiste iz drugih republik. In ko smo v Novem tedniku pisali o slovenski (Gorenjevi) podpori Srbiji (naložbah v tovarno in servis v Djakovici), smo temu rekli le »neposredno gospodarsko sodelovanje z nerazvito pokrajino«. Kot terja stroka.
Zdaj nam seveda lahko v Dugi in Večernjem listu takoj vržejo v glavo pisanje v Mladini, ki s stroko tudi nima veliko opraviti. Ampak potem bomo nad hrvaškim in srbskim novinarstvom – ki sta v preteklosti dala veliko briljantnih peres – povsem obupali.
Novi tednik, 27. 10. 1988
