Dejstvo, da v ponedeljek popoldne potrošnik ne bi bil mogel dobiti kruha, če bi se bil postavil na glavo, a prav tako ne, če bi še tako dolgo tekal od ene do druge prodajalne ali stal v vrsti in preklinjal tiste, ki so si izmislili moko, za Celje pravzaprav ni nič novega, ni.
posebnega. Navajeni smo že delati ture od ene do druge prodajalne, izgubljati čas v vrstah in sakramentirati.
Nenavadno je bilo takrat morda to, da se je pred pekarno v Stanetovi ulici ponovila scena iz leta 1946, a še bolj nenavadno, da proizvajalce kruha ta okoliščina ni niti najmanj prizadela.
Ko je namreč naš kolega po novinarski poti hotel odgovor na vprašanje, koliko kruha je celjska pekarna spekla v ponedeljek, uslužbenka pri telefonu ni vedela, ko pa je poklicala k telefonu pomočnika direktorja (direktorja ni bilo), tudi ta ni vedel. Naša javnost pa bi verjetno z nami vred rada slišala odgovor, zato postavljamo celjski pekarni javno vprašanje: koliko kruha je spekla v ponedeljek in kakšni so dejanski vzroki pomanjkanja?
Menimo, da imamo ob povišanih cenah še toliko več pravice izvedeti, hkrati pa se nam tudi dozdeva, da bi bilo 20 let po osvoboditvi že lahko rešeno vprašanje preskrbe z našim osnovnim življenjskim artiklom!
Celjski tednik, 4. 9. 1964
