V ponedeljek je NIVO Celje na majhni slovesnosti predal Celjanom mehki jez na Savinji. Svojo stavo je pred očmi množice poravnal Edvard Stepišnik, predsednik skupščine občine Celje.
Po stari jugoslovanski navadi se je slovesnost začela z akademsko zamudo, kar pa ni motilo gledalcev, ki so zasedli levi breg Savinje. Tisti najbolj razgreti so se sicer ohladili v Savinji, nekaterim je bilo tam tako všeč, da so se posedli kar po nosilcih jezu in tam mimogrede sončili svoje trebuhe. Ostali, manj pogumni smo se umaknili v senco dreves in nismo hoteli za noben denar bliže zvočnikom. Tako so ostali na razgreti ploščadi samo govorniki, baza pa jih je škodoželjno gledala iz sence. Ne vem, če je bil to vzrok, da je bila slovesnost simpatično kratka, dejstvo pa je, da je to bila ena najlepših predaj objekta v mojem življenju. Zvedeli smo, da je voda do jezu dovolj dobra za kopanje, saj tam praktično ni več mestnih odplak, da so nam jez narisali Cehi, strokovnjaki na tem področju, da so naredili gumo v kranjski S a v i . ..
Medtem pa sem s končkom ušes ujel debato dveh upokojencev.
Na vso moč sta se prerekala, če smo zmožni Celjani ohraniti takšen (relativno) nežen objekt, da ga bo ta »huliganska mladina« gotovo razrezala. Jezen sem se obrnil, da bi branil svojo generacijo, potem pa sem se spomnil razgrajaških skupin, ki včasih divjajo po Celju.
Pa ne samo mladina, kje pa, ampak – je tu starost sploh pomembna? Hitro sem pogledal jez, če je sploh še cel, potem pa ugotovil, da bi mi ga bilo res žal. K o pa je tako lep.
Po ali med, vsekakor pa proti koncu slovesnosti, je poravnal svojo stavo Edvard Stepišnik. Delavcem je izročil sto litrov belega vina, saj so v nasprotju z njegovo trditvijo končali jez pred rokom.
Ko je povabil na kozarček vse prisotne, se je sadistični nasmeh gledalcev spremenil v nasmeh sreče, malo kasneje pa še v pristni štajerski nasmeh. Množica se je začela valiti proti sodu. Pomislil sem, da stava ni bila le originalen motiv za delavce, ampak je pripomogla tudi k lepemu vzdušju na slovesnosti.
In takoj se mi je navezala nova misel: Zakaj ne bi, ustanovili črnega sklada za vodilne, kot pri nogometu, iz katerega bi se financirale nenavadne motivacije za delavce?
Novi tednik, 21. 7. 1983
