V zadnji številki smo objavili nekatere zaključke iz analize, ki jo je o problemih Javne varnosti pripravilo Tajništvo za notranje zadeve in o kateri je razpravljal svet za notranjo politiko okrajne skupščine na zadnji seji. Danes priobčujemo še drugi del.
ALKOHOLIZEM IN KRONIČNI ALKOHOLIKI
Alkoholizem je še vedno veliko družbeno zlo. V celjskem okraju je okrog 550 kroničnih alkoholikov, s katerimi se kot s kršilci javnega reda pogosto srečujejo varnostni organi.
Toda ti lahko zoper kronične alkoholike izvajajo le represivne ukrepe, medtem ko so v pogledu preventive nemočni. Se več — varnostni organi smatrajo, da je kroničen alkoholik v prvi vrsti težek bolnik in bi ga bilo kot takega treba tudi obravnavati. Zapor in druge kazni ga ne morejo ozdraviti.
Škoda, ki jo povzročajo alkoholiki družbi, se ne da oceniti. Predvsem trpijo njihove družine pomanjkanje, prizadeti pa so seveda tudi otroci, ki največkrat zaidejo na stranpota.
Omeniti je primer nekega delavca iz Celja, ki je brez zaposlitve — prav tako tudi njegova žena — in ima osem nepreskrbljenih otrok, za katere skrbi država, vtem ko sam zapije sleherni dinar.
SEZONSKA DELOVNA SILA
Sezonska delovna sila je v pogledu javnega reda in miru poseben problem. V našem okraju je trenutno zaposleno okrog 5000 sezonskih delavcev. Največ pri raznih gradbenih podjetjih.
Ti ljudje živijo največkrat v dokaj neurejenih stanovanjskih razmerah — v zasilnih barakah, kjer so prepuščeni sami sebi. Njihova storilnost je na splošno nizka, temu primerni pa so tudi osebni dohodki. Zato delo pogosto menjajo, se selijo iz kraja v kraj in iščejo poleg boljših rednih tudi priložnostne zaposlitve pri zasebnikih, ki pa jih običajno le izkoriščajo. V Celju je primer, da ima zasebnik na stanovanju kar 25 sezonskih delavcev, ki stanujejo v treh vlažnih sobah, pri čemer spita tudi po dva v isti postelji! Najemnina, ki jo vsak stanovalec plača, znaša 3000 din, kar pomeni, da dobi stanodajalec za tri sobe 75 tisočakov!!
Podjetja, ki takšne delavce zaposlujejo, se zanje zanimajo v glavnem le toliko, kolikor j im ti pomenijo kot delovna sila. Da bi jih kot enakopravne člane kolektiva vključevali v organe delavskega upravljanja, v sindikate, kulturno, družbeno in zasebno življenje, ni niti misliti. So primeri, da takšni delavci plačujejo sindikalno članarino, pa ne vedo, da so člani sindikata!
Potemtakem ni nič čudno, če se prav sezonski delavci pojavljajo kot pogosti kršilci javnega reda in kot povzročitelji kaznivih dejanj. Najpogosteje nastopajo kot storilci ka2mivih dejanj zoper življenje in telo, kot razgrajači, pretepači, hazarderji in klateži. Običajno nastopajo v družbi in napadajo državljane brez posebnega vzroka.
Kljub temu, da so varnostni organi zoper nje ostro ukrepali, se število deliktov ni zmanjšalo. To kaže, da bi bilo treba ukrepati tudi preventivno. V prvi vrsti bi pač morala ukrepati podjetja, ki sezonsko delovno silo zaposlujejo, in sicer tako, da bi j im izboljšala življenjske pogoje, jih vključevala v družbeno politično življenje in veliko več storila za njihovo kulturno preobrazbo! Pri tem pa bi jim morali nuditi več pomoči tudi drugi družbeno politični organi. Da je problem možno rešiti, kaže primer Velenja, kjer so se v preteklih letih kar vrstili pretepi, a se je položaj bistveno popravil, ko so podjetja delavcem uredila primerna stanovanja in poskrbela tudi za njihovo zasebno življenje.
MLADOLETNI STORILCI KAZNIVIH DEJANJ
Zlasti pereč postaja v zadnjem času problem mladoletnih storilcev kaznivih dejanj in kršiteljev javnega reda.
Tako so varnostni organi obravnavali 1961. leta 121, lani 213 in v prvih devetih mesecih letošnjega leta že 211 primerov. S tem v zvezi je zlasti zanimivo, da se vedno bolj pojavljajo različna »mladinska združenja«, ki so si postavila za cilj delovati v negativnem smislu. Tako so varnostni organi obravnavali lani kar 14 takšnih skupin mladoletnikov, ki so štele od 3 do 15 članov. Njihova »dejavnost« je predvsem v postopanju, v brezdelju, zbiranju na različnih »hausbalih«, v kričanju in izzivanju državljanov na ulici Itd. Ena takšnih skupin, ki je štela 20 članov, in je delovala« v Celju, je bila izrazito sovražno nastrojena. Njeni člani so na javnih mestih risali kljukaste križe, se pozdravljali s heil Hitler«, prepevali različne sramotilne pesmi itd. Člani te skupine so bili predvsem iz vrst srednješolske in vajeniške mladine.
-ALEKSANDROVA T O L P A«
Konec lanskega leta sta v Slovenskih Konjicah organizirala 16-letni cigan in 15-letni učenec osemletke skupino mladoletnikov pod imenom »Aleksandrova tolpa«, ki se je kasneje preimenovala (najbrž iz »strateških« namenov — op. p.) v »Dadijevo klapo«. Bila je dobro organizirana in disciplinsko utrjena, sestanke pa je imela v telovadnici šole. Skupina je predvsem načrtno pripravljala razne vlome in rope, hotela pa je priti celo do orožja in v ta namen napasti dežurnega miličnike na postaji Ljudske milice. Toda po vlomu v neko trgovino so jih varnostni organi odkrili.
Zanimivo je tudi, da večina mladoletnih kršilcev kaznivih dejanj izhaja iz srednje ali dobro situiranih družin! Vzroki, da se kljub temu ukvarjajo s takšno »dejavnostjo«, so skoraj vedno v želji po čim lagodnejšemu življenju!
To so samo nekateri problemi s področja javne varnosti in samo nekateri kategorije kršilcev javnega reda in miru. Varnostni organi se z njimi najpogosteje srečujejo in jih skušajo s pristojnimi organi, ustanovami, šolami itd. tudi reševati. Toda največkrat ostane le pri prizadevanjih.
Da pa bi to problematiko čim uspešneje reševali, niso dovolj samo represive, pač pa bi se morali v večji meri angažirati vsi družbeni organi v enotno akcijo
Celjski tednik, 31. 10. 1958
