Najprej združitev, potem razdelitev


Direktor PTT podjetja Celje Jože Palčnik: »Na Celjskem so telefonski priključki dražji zaradi visokih stroškov izgradnje omrežja.«

Bodoči telefonski naročnik v središču Ljubljane odšteje za priključek 900 nemških mark v tolarski protivrednosti, v občinah celjskega območja pa se ta cena vrti med tremi in štirimi tisočaki.

Tisti v najbolj oddaljenih krajih z nezgrajenim telefonskim omrežjem pa bi bili celo zelo zadovoljni, če bi jih priključek veljal le toliko. Najvišja cena za telefonski priključek na Celjskem je namreč dosegla 6 tisoč 500 mark, od katerih je poldrugi tisočak odpadel na nakup obveznic PTT podjetja Celje in jih bo naročnik ugodno obrestovane dobil vrnjene.

Direktor PTT podjetja Celje Jože Palčnik meni, da bo z zdajšnjo politiko republiške vlade do oblikovanja cen PTT storitev in reorganizacije celotnega PTT področja v Sloveniji sčasoma le prišlo do poenotenja cen telefonskih priključkov. A dotlej bo na Celjskem za telefonski priključek še vedno potrebno odšteti občutno več kot na območjih, kjer so ruralna naselja v manjšini. PTT področje v Sloveniji je trenutno še organizirano v sestavljeno PTT podjetje in 9 regionalnih družbenih PTT podjetij, med katerimi je celjsko, ki pokriva 8 občin našega območja z 255 tisoč prebivalci, po velikosti tretje največje. Tako bo še vse do konca septembra, ko naj bi skladno z uredbo republiške vlade o reorganizaciji PTT področja v Sloveniji zaživelo enotno PTT podjetje z devetimi poslovnimi enotami. Kako bo to vplivalo predvsem na razvoj telefonije in ostalih PTT dejavnosti na Celjskem in kakšni so bili srednjeročni delovni načrti celjskega PTT podjetja, smo vprašali direktorja Jožeta Palčnika.

»Leta 90 smo imeli 16 telefonov na 100 prebivalcev, povprečje v Sloveniji pa je bilo že takrat preko 20. V srednjeročni delovni načrt do leta 95 smo si zastavili cilj 33 telefonskih priključkov na 100 prebivalcev, tako se želimo približati takratnemu slovenskemu povprečju, ki naj bi znašalo okoli 35 telefonov.

Za celjsko območje je bila značilna tudi zastarela tehnologija. Že pred leti je bila zato sprejeta prioriteta, da je treba kar največ telefonskih central avtomatizirati…

Zagotovo. Čeprav moram reči, da ni bila glavni problem zastarelost telefonskih central, zastarelost tehnologije je bila enaka kot v ostali Sloveniji.

Šlo je bolj za različne pogoje. Stroški izgradnje telekomunikacijskih omrežij so na našem območju veliko večji, kot to velja za, denimo, območje Ljubljane in Kopra, kjer je več velikih centrov in manj ruralnega območja, ki pri nas tudi v gospodarskem smislu velja za manj razvito. Glede tehnologije nismo bistveno zaostajali za ostalo Slovenijo

in če gledamo nadaljnje posodabljanje telefonskih central, mislim pa predvsem na digitalizacijo omrežja, smo v glavnem izpolnjevali zastavljene cilje. Predvsem s tem, ko smo leta 91 vključili digitalni del glavne telefonske centrale v Celju in si s tem odprli pot za nadaljnjo digitalizacijo celotnega omrežja v regiji. Bili smo med prvimi v Sloveniji, uredili pa smo tudi digitalno povezavo s tranzitno centralo v Ljubljani ter konec leta 91 digitalizirali vozlišča v Rogaški Slatini in Slovenskih Konjicah, še pred tem pa v Laškem. Beležimo torej dokaj dobre rezultate, letos nas čaka še centrala v Šentjurju in najkasneje v začetku prihodnjega leta še vozliščna centrala za območje Šempetra in Žalca.

V letu 90 ste si zastavili nalogo podvojiti število telefonskih priključkov do leta 95. Zdaj smo na polovici tega obdobja, koliko je že uresničenega?

Če sem dejal, da smo zadovoljni s posodabljanjem – v tem obdobju smo na celotnem območju namreč posodobili, zamenjali ali na novo zgradili več kot 20 telefonskih central – pa nismo dosegli cilja, da bi priključili ustrezno število novih naročnikov. Moram reči, da tudi celotna Slovenija temu ni uspela slediti. Dosegli smo porast s 16 na 20, povprečje v Sloveniji pa je 25 telefonskih priključkov na 100 prebivalcev.

Kaj je glavni vzrok, da vam ni usedlo, čeprav so bile dane vse možnosti?

Vsekakor osnovne cene PTT storitev, ki od druge polovice leta 91 niso več omogočale sredstev za razvoj, za zagotavljanje kapacitet tako v telefonskih centralah kot v omrežju. Letno bi morali v centrale vključiti 7 tisoč priključkov in vsaj 5 tisoč naročnikov.

To nam je le delno uspelo v letih 91 in 92, ko smo v dveh letih in pol vključili nekaj več kot 10 tisoč naročnikov, vendar je to za doseganje plana vsekakor premalo. Podobno je tudi stanje v ostali Sloveniji in pri tem prav nič ne zaostajamo. Prej bi rekel, da smo morda lani v primerjavi z ostalimi območji v Sloveniji celo prehitevali vključevanje telefonskih naročnikov v omrežje. Ambiciozen plan iz leta 90 smo poskušali uresničevati tudi tako, da smo si med prvimi v Sloveniji drznili razpisati obveznice.

Verjeli smo, da bodo cene osnovnih storitev na s temi obveznicami zgrajenih kapacitetah prinašale takšen prihodek, da nam bo z lahkoto omogočal vrnitev zapadlih anuitet in še nadaljnji razvoj. Žal se to ni zgodilo. Leta 90 – preračunano v DEM, ker je to glede na nakup celotne opreme, ki se plačuje po svetovnih cenah, nujno – je 1 marka znašala 7 dinarjev, cena impulza pa 0,4 din. To razmerje lahko primerjamo z današnjim, ko je marka 70 tolarjev, impulz pa se je podražil za 2,5-krat in torej znaša 1 tolar. Šele z naslednjim mesecem bo dražji za 30 odstotkov. Gre torej za štirikratno zaostajanje cen osnovnih storitev, kar je povzročilo tolikšen zastoj v investiranju in velike probleme pri plačevanju anuitet od obveznic, ki pa jih vseeno uspevamo redno izplačevati telefonskim naročnikom.

Kakšen je bil cenovni razpon telefonskega priključka na celjskem območju?

Vemo, da je za naročnike v odročnejših krajih cena priključka pogosto kar krepko presegala 5 tisoč mark…

V letu 90 smo s pomočjo obveznic zastavili ambiciozen prodam. Telefonske priključke smo gradili po približno enakih cenah kot danes, vendar pa smo del sredstev potem v obliki odkupljenih obveznic priznavali v povratni obliki. V naslednjih dveh letih in pol bodo ta delež, ugodno obrestovan v protivrednosti nemške marke, naročniki dobili izplačan.

Kakšno je razmerje? Koliko je povratnih sredstev in koliko znaša fiksna cena telefonskega priključka, ki jo je treba plačati?

To razmerje je bilo od 30 do 50 odstotkov cene priključka. Na območju mesta Celja je bilo od 3 tisoč mark povratnih 1.500 mark. To so bile velike akcije izgradnje telefonskega omrežja v Štorah, Vojniku, Trnovljah, na Ljubečni in Teharjah. Na drugih območjih pa se je to razmerje povratnih sredstev gibalo okoli 30 odstotkov, kar je v denarju v povprečju znašalo od tisoč do 1.500 mark pri ceni priključka, ki se je spet v povprečju gibala od 3 do 4 tisoč mark.

Pred kratkim je republiška vlada vendarle podprla novo cenovno politiko, po kateri naj bi bila cena priključka nižja, storitve pa dražje. To ste si v PTT podjetjih želeli, značilno pa je tudi za druge, telekomunikacijsko razvite države…

Zagotovo. Mislim, da je ta politika zelo dobro zastavljena, vendar pa menim, da bo potreben kontinuiran, počasen proces, saj se tega prehoda ne da izpeljati čez noč. Podražitev nam komaj pokriva nekatere izpade prihodka v preteklosti. Večina podjetij je kratko in dolgoročno zadolženih in nekaj tega denarja bo potrebno tudi za odplačevanje kreditov, ki smo jih najemali, da smo ob zaostajanju cen še uspeli investirati. Uspeli pa tudi tako, da smo za telefonska omrežja pridobivali denar interesentov za priključek vnaprej in bojim se, da bo ta oblika financiranja še morala nekaj časa obstajati. Predvsem zato, ker možnost pospešenega zniževanja cene telefonskega priključka dana šele takrat, ko bo mogoče tudi prelivanje sredstev oziroma bo ustanovljen fond za izgradnjo telefonskih priključkov na območju celotne države.

V tem primeru bo treba določena sredstva od tam, kjer je gostota že zdaj nadpovprečna in cena omogoča razširjeno reprodukcijo, preliti na naše in še nekatera druga območja, kjer so cene priključkov bistveno višje – to pa bo trajalo nekaj časa. Zato se bojim, da bi prišlo do zastoja, če bi zdaj nehali z vnaprejšnjim zbiranjem denarja interesentov za telefonske priključke. Naši kupci, bodoči telefonski naročniki, izgubljajo potrpljenje in so pripravljeni dati denar – seveda ob zagotovilu, da bodo telefon tudi dobili.

V zadnjem obdobju smo sklenili kar precej pogodb s krajevnimi skupnostmi, ko smo v okviru njihovih gradbenih odborov organizirali izgradnjo telefonskih priključkov tako, da smo razporedili ceno (3 do 3 in pol tisoč mark) telefonskega priključka na več, tudi do 12 obrokov. S tem seveda, da se glede obveznosti, ki smo jih prevzeli, jasno držimo vseh dogovorjenih rokov.

V začetku leta smo se v Sloveniji resneje lotili reorganizacije celotnega PTT področja in prejšnji teden so bili predstavljeni prvi koraki.

Kako bo to vplivalo na vaše načrte?

Pozdravljamo načrte in odločitev ministrstva, da končno našemu področju posveti več pozornosti kot v preteklih dveh, treh letih. Še vedno smo organizirani kot 9 družbenih regionalnih podjetij in sestavljeno podjetje PTT Slovenije, v prvi fazi pa je bila prejšnji teden izdana uredba, po kateri se vsi združimo v enotno, še vedno družbeno PTT podjetje Slovenije, ki se bo lastninilo skladno z veljavno zakonodajo. Te statusne spremembe morajo biti izpeljane do konca septembra, na sedežih zdajšnjih PTT podjetij bodo oblikovane poslovne enote, ki bodo nadaljevale dosedanjo dejavnost. Pri tem bo PTT podjetje prevzelo finančne funkcije ter vodenje investicij in magistralne ter mednarodne nivoje povezovanja z drugimi organizacijami. Podjetje naj bi se v enem letu preoblikovalo v dve podjetji, javno podjetje Pošta Slovenije in pa najverjetneje neke vrste delniško družbo Telekomunikacije Slovenije.

Gre bolj za statusne spremembe in ne toliko za vsebinski poseg?

Seveda to deloma posega tudi v vsebino dela. Kakor hitro je združeno financiranje, je to bistvena sprememba.

Bodoče poslovne enote torej ne bodo imele svojih žiro računov in nadzora nad finančnim poslovanjem?

Samo deloma, imeli bomo podračune, enoten žiro račun pa bo imelo PTT podjetje Slovenije. Prizadevamo pa si, da bi zagotovili kar se da veliko samostojnost poslovnih enot, saj so regionalna podjetja doslej opravila dokajšnje poslanstvo. V Celju je bilo PTT podjetje ustanovljeno leta 1961, ko je bilo v omrežje vključenih 1.200 naročnikov, danes p a . . . Razvoj je bil strahovit tudi na račun tega, ker smo znali storitve približati uporabnikom, kar bi bilo v velikem birokratsko ustrojenem podjetju zelo težko. Menim, da smo že v pripravah dokumentov storili precej, da to ne bo primer v PTT podjetju Slovenije, saj smo ves čas opozarjali, da bi se morali iz poslovnih enot v kar najkrajšem času formirati profitni centri. Gre za možnost motivacije, interes za neposreden vpliv na poslovanje.

Lahko kljub združevanju v enotno PTT podjetje zagotovite, da boste opravili vse obveznosti, ki ste jih doslej prevzeli? Gre namreč za največkrat upravičeno bojazen, saj se iz Celja odliva več denarja, kot se ga kasneje vrača.

Vse obveznosti sedanjega PTT podjetja Celje se prenesejo na PTT podjetje Slovenije in prav nobene bojazni ni, da jih v okviru poslovne enote ne bi uresničili. Zagotovo jih bomo. Ničesar nismo delali na pamet, zadeve so tehnično in finančno pokrite in bojazni, da bi se ta denar odlil, ni.

Kako bo torej telefonija na Celjskem izgledala leta 2000?

Morda za začetek to, kaj delamo, da bi bila telefonija boljša že naslednje leto. V zadnjem času smo sklenili vrsto pogodb z občinami za telefonske centrale ter dogovorov s krajevnimi skupnostmi za izgradnjo omrežja. Tako naj bi naslednje leto zgradili oziroma zamenjali opremo v najmanj 15, verjetno pa 18 novih telefonskih centralah.

Na Celjskem si v naslednjih dveh letih obetamo pravi bum v izgradnji kapacitet v telefonskih centralah. Kjer so zgrajena tudi omrežja, bomo dokaj enostavno vključevali nove naročnike, tam, kjer bo omrežja treba še graditi, pa bomo storili vse, da bi jih vključili čim več. Posluževali se bomo vseh mogočih oblik, ki bodo na voljo — razmišljamo o sredstvih za razvoj Evropske banke ali namenskem denarju, ki se bo zbiral v Sloveniji – prepričan pa sem, da bo nekaj časa še več bo potrebno odšteti nekaj več iz lastnega žepa, če želimo priključke jutri in ne pojutrišnjem. Še posebej tam, kjer danes priključkov ni moč dobiti in ni zgrajenega omrežja. Tam namreč tudi novozgrajene centrale ne bodo nič pomagale. Računam pa, da bomo v naslednjih dveh letih vključili najmanj 10 tisoč priključkov.

Do leta 95 ne bomo dosegli gostote 33 priključkov na 100 prebivalcev, verjamem pa, da bomo to dosegli nekje do leta 97, 98. Do leta 2000 pa so realna pričakovanja o gostoti med 35 in 40, kar pomeni možnost pridobitve telefonskega priključka za vsako gospodinjstvo oziroma gospodarstvo.

Novi tednik, 29. 7. 1993