Te dni je nad strehami v nekaj letih nastalega »otoka« — novega mestnega predela — zrasel prvi nebotičnik v Celju. Pred leti sta bila ljubljanski nebotičnik in beograjska »Albanija« edini atrakciji te vrste v Jugoslaviji. Danes pa baje že rastejo kot gobe po dežju. Stanovanja, stanovanja in zopet stanovanja. Naša mesta se širijo z veliko naglico. Da pa bi ta izredna gradbena dejavnost ne zavzela preveč površin na škodo kmetijstva, se naši projektanti vedno bolj oklepajo vertikale, ki ne stane nič.
Celjska stolpnica (to je skromnejše nadomestilo za epiteton nebotičnik) je vidna iz vseh strani. Kipi iznad mestnih streh pod nebo kot simbol časa, ki tudi gradbeni dejavnosti daje nove oblike in dimenzije.
Nad nizkimi vrstnimi hišami na obrežni strani otoka pa izgleda kot pravcati velikan. Sedaj je še v surovem stanju, toda ko bo tudi zunaj ometan, bo s svojo belino nudil pravcato veličastje. Toliko mogočnejši vtis dobi človek, če se povzpne na njegov vrh, kjer zidarji te dni polagajo zadnje opeke na dimnike. Vrtoglava višina se nudi očem na pravcato gradbeno mravljišče »otoka«. Nekoč kar spodobne vile izgledajo od tam zgoraj kot pritlikave igračke. Savinja se blešči na drugi strani, čeznjo pa ravno te dni gradijo nov most, ki bo bližnjica Liščanom do mesta.
Komaj vidni količki ob reki naznačujejo bodoče obrežje regulirane Savinje, proti Ljubljanski cesti pa so vidni trije pravokotniki, obeleženi z velikimi koli. Tam bodo stali trije bratje velikana, od koder se predajate razgledovanju. V uvodu sem rekel prvi celjski nebotičnik. Prvi je res, toda ne bo dolgo edini.
Zdaj pa nekaj besed o tej največji stavbi.
Stolpnica, ki so jo začeli »betonovci« za mestno občino graditi letos v mesecu marcu, bo dala streho 44 družinam. Toliko stanovanj bo v njej. Ima dvoetažno klet, nad njo pa še enajst polnih nadstropij, na vrhu pa so še ateljeji, strojnica za dvigalo in pralnice. V vsakem nadstropju bo četvero stanovanj (dnevna soba s kuhinjsko nišo, predsoba, spalnica, stranišče, prha, shramba in mali balkon). Zgradba je visoka 34 metrov.
Vanjo so pozidali ca. 500.000 opek. To je ogromna številka, če odvzamemo prvi dve kletni etaži, ki sta iz betona. Na zgradbi je od marca sem delalo okoli 65 do 70 ljudi dnevno. Vsaka etaža je terjala povprečno po pet delovnih dni. Ko bo stolpnica končana, se bo vanjo vselilo 44 družin. Nadstropja bo povezovalo stopnišče in neizogibno dvigalo. Na vrhu bosta dva slikarska ateljeja in pralnica, ki bo opremljena z modernimi stroji. Okoli 150 ljudi bo stanovalo v tej veliki hiši. Pred stolpnico bodo v kratkem začeli gladiti dozidek, v katerem bodo uredili trgovine za novo mestno četrt.
Res spoštljiv vtis se nudi obiskovalcu na tem gradbišču. Ta velika stavba pa vzbuja tudi upanje: — Se bo našlo tudi zame? Toda kolikor je ta stavba velika, vendar ne more sprejeti pod streho več kot 44 družin. Prosilcev pa je na stotine. Kateri bodo tako srečni, da se bodo iz tesnih sobic, iz kletnih lukenj, iz barak in s ceste vselili semkaj? Stanovanja ravno niso komfortna, zato upamo, da tokrat ne bo selitev iz lepega v še lepše . . .
Celjski tednik, 19. 9. 1958
