Slovo od junaka Efenke

22. 11. 2013 08:07

Teden dni je preteklo, kar je iz Ljubljane prispela vest, da je umrl narodni heroj Efenka. Celje se je odelo v črnino. S pročelij hiš so v jesenske meglice zanihale črne zastave; pod njimi so utripali koraki ljudi, je tekel nepretrgan tok življenja. Vse je bilo tako kot včeraj, ujeto v večno menjavo. Vse, še žalost in črnina. Kajti človek živi, da bi izpolnil poslednji smisel življenja, in umre, da je smisel izpolnjen. Velika dvorana Narodnega doma je v petek zjutraj sprejela mrtvega junaka.

Ugasnile so tople oči, otrpnil je blagi obraz; ustnice, ki so bile še včeraj žive, so postale blede in negibne; spokojno so počivale roke, nemočne, da bi še poslednjič segle v roko — človeku. Umrla je velika in nesebična ljubezen, ki je bila rojena v trpljenju in najtežjih preizkušnjah, podarjena ljudem in domovini.

K njegovi krsti, ob kateri so mu izkazali poslednjo čast prijatelji in sodelavci, so se zgrinjale množice ljudi, kot brezkončna reka. In brezštevilni venci. Od naj razkošnejšega venca legendarne XIV. divizije do najskromnejših šopkov rož, ki so jih h krsti prinesle stare’ roke ženic, kdo bi vedel od kod.

Ležal je v mračnem prostoru, v katerem se je v gluho tišino razlivalo le valovanje Beethovnove Devete simfonije in utišani akordi partizanskih žalostink — v dvorani in v odjeku naših src.

Celjski tednik, 22. 11. 1963

Vam je članek zanimiv? Delite ga s prijatelji:
X
171 queries in 0,747 seconds.