Na skupni seji sveta za prosveto in kulturo in socialno varstvo okrajne skupščine, ki je bila prejšnji teden, so razpravljali o problematiki šolske prehrane in o kategorizaciji otrok z duševnimi in telesnimi motnjami.
Kakor je razvidno iz analize, ki jo je prehrani šolskih otrok naredil zavod za napredek gospodinjstva v Celju, je položaj v tem pogledu zelo kritičen. Zlasti je bilo ugotovljeno, da je prehrana šoloobveznih otrok v šolskih kuhinjah kalorično nezadostna in biološko pomanjkljiva, pri čemer zajema tudi minimalni odstotek učencev, razen tega so ustanove same v sanitarnem pogledu docela neurejene.
Prehrana v šolskih kuhinjah bi morala dopolnjevati družinsko prehrano, ker je ta v današnjih pogojih največkrat deficitarna v vseh tistih sestavinah, ki so za zdrav in normalen razvoj otroka neizogibno potrebne – tako je sistematični pregled šoloobveznih otrok v šolskem letu 1961/82 pokazal porazne rezultate.
Zaradi kalorično nezadostne in biološko slabe prehrane je 38,5 odstotkov učencev slabega telesnega razvoja, nadalje ima skupaj 13,7 odstotkov učencev deformirano hrbtenico ali prsni koš, 7,6 odstotkov motnje vida in 71 odstotkov učencev karies zob. Pri tem so zlasti prizadeti hriboviti predeli, kjer so odstotki znatno višji. Tako je na primer v osnovi šoli v Skomarju (Slovenske Konjice) slabo hranjenih, kar 87,3 odstotke učencev, prav toliko jih kaže tudi slabo telesno razvitost, v tem ko dosega zobna gniloba skoraj 97 odstotkov. Tudi razmere v celjski občini niso nič boljše: skoraj polovica učencev je slabo hranjena, zobna gniloba pa dosega 72,1 odstotka učencev.
Spričo tega, da gre za zelo resno zadevo, katere nezadostna ali polovična rešitev bi utegnila prispevati do daljnosežnih posledic, bo problem šolskih kuhinj in s tem prehrano, ki tudi v tem šolskem letu ne kaže bistvenih sprememb, postaviti na družbeno odgovornejšo osnovo. Šolske kuhinje bodo morale postati organizacijske enote šolskih zavodov, za katere bodo morala skrbeti vodstva teh zavodov in ustrezne komisije.
Pri tem bo treba doseči, da bodo cene posameznih obrokov, ki morajo postati polnovredni, na šolah enotne, posebej pa, da bodo obroki dostopni tudi socialno šibkejšim učencem. Glede prispevka staršev bi kazalo določiti razpon v okviru ekonomskih zmogljivosti, v tem ko naj bi dotacije iz družbenih virov zagotoviti s strani vseh tistih činiteljev, za katere se učenci šolajo.
V skladu s tem bo nujno urediti tudi položaj tistih učencev, ki živijo po internatih, to je učencev poklicnih šol. Nevzdržno je, da učenci teh šol ceneje živijo privatno, kakor tudi, da cene internatske oskrbe v okraju niso enotne! Tako znese recimo celodnevna oskrba v internatu metalurško kovinarske šole v Štorah 380 dinarjev, v kar so vračunani tudi osebni prejemki zaposlenih, pri čemer se poraja vprašanje, kako lahko učenec, ki vrhu vsega še fizično dela, za ta denar sploh živi?
V Celju samem bi bilo mogoče problem šolske prehrane rešiti v izklopu obrata družbene prehrane, vendar rešitev zaradi cele vrste okoliščin, ki se s tem v zvezi pojavljajo, ni popolnoma zanesljiva. Vsekakor naj bi h končni rešitvi prispevala tudi ustanovitev skupnega sklada za šole druge stopnje in internate.
Celjski tednik, 6. 12. 1963
