Nakup stanovanjske pravice nima nič skupnega z dosedanjimi ilegalnimi kupčijami. Da bo zadeva razumljiva navajamo primer:
Podjetje se je odločilo, da zgradi nov stanovanjski blok z 32 stanovanji. Ker podjetje nima dovolj sredstev, razpisuje za člane svojega kolektiva natečaj za nakup stanovanjske pravice. Osnovno ceno za ležišče na primer določijo na 30 tisoč dinarjev (stanovanje s 4 ležišči torej 120 tisoč dinarjev). Izplačilni rok pa na primer na dve leti — kolikor predvidevajo, da bodo znašale priprave za gradnjo in gradnja bloka.
Mesečno bi tako družina, ki bi se odločila za stanovanje s predplačilom, plačevala okoli 5 tisoč dinarjev.
Ko pa potem družina stanovanje zasede plačuje znižano najemnino tako dolgo, da se ji povrne ves vloženi znesek.
Ta sistem angažiranja sredstev zasebnikov za stanovanje in pridobivanja stanovanjske pravice s predplačilom, bo primeren predvsem za tiste, ki ne zmorejo sredstev za nakup lastnega stanovanja.
Kako nujne so spremembe v stanovanjski izgradnji in uresničitev zamisli tega predloga, ki se naslanja na izkušnje drugih dežel in nekaterih naših mest, ki so že odločno podprla zadružno stanovanjsko izgradnjo, najbolje dokazujejo podatki o stanovanjskih razmerah v Celju.
V Celju trenutno potrebujejo okoli 1500 stanovanj. Vsako leto pa še nadaljnjih 200 stanovanj. Ob sedanji intenzivnosti stanovanjske izgradnje, ko v Celju gradijo okoli 300 stanovanj na leto, bi stanovanjsko stisko v glavnih obrisih omilili komaj v petnajstih letih. V petih letih bi bistveno zmanjšali stanovanjske probleme mesta, če bi gradili na leto po 500 stanovanj. To pa bo možno doseči z zadružno gradnjo in z udeležbo sredstev zasebnikov za gradnjo lastnega stanovanja. In čim prej bomo prešli na to, tem bolje bo.
Celjski tednik, 2. 10. 1959
