Bil je lep sončen dan. Z družino sem se napotila na izlet k svojcem v Šmartno v Rožno dolino. Bila pa sem zelo presenečena, ko sem morala na odhod avtobusa čakati kar dvajset minut dlje od predvidenega odhoda. Ko sem vstopila, mi je sprevodnik računal za dve celi in eno polovično karto 17 dinarjev.
Prispeli smo k svojcem. Potožila sem jim m vprašala, kako je s ceno za avtobusni prevoz. Povedali so mi, da sem plačala dva dinarja preveč. Pa so me potolažili, da to ne bo zadnjič.
Bližala se je deveta ura zvečer, čas odhoda. Pot nas je vodila nazaj v Celje. Prišli smo na avtobusno postajo v Šmartnem v Rožni dolini, in to deset minut pred deveto uro zvečer. Bilo je vse temno. Nekaj potnikov je čakalo.
Vozili so se na nočno delo. Pa smo se menili, kje je šofer. Ura je bila devet, njega še od nikoder. Povprašala sem, kako je z odhodom avtobusa, pa so odgovorili, da je tako vsak dan. Zaradi tega nekateri komaj dobijo v Celju avtobus za nadaljnjo vožnjo v službo ali kam drugam. Bila sem že jezna in sem začela hoditi okoli avtobusa.
Tam, na drugi strani, sem zagledala sprevodnika z nekim dekletom. Nikomur se ni mudilo. Potem sem šla iskat šoferja. Videla sem, kako je hitel pospravljati svojo sobo. Pa tudi on se ni zmenil za odhod v Celje. Nisem vzdržala in sem mu rekla, da je že čas za odhod. Bil je tiho. Pustil je svoje delo in potem smo se odpeljali. Ko je prišel sprevodnik, sem morala zase, za moža in štiriletnega otroka plačati za vožnjo do vile Ana 12 dinarjev. Spet preveč! Opozorila sem ga in vprašala, kdaj ima avtobus odhod iz Šmartnega pri Celju.
Zagodel mi je pošteno in dejal, naj se zaradi tega zmenim s šoferjem. Pa se je obrnil in šel nazaj k dekletu, ki je bila tudi zdaj v avtobusu in preklinjal. Z možem sva sedela zadaj in se pogovarjala, da bi bilo zelo dobro, če bi se znašel v časopisu, ker je do potnikov tako neolikan. Prihitel je nazaj in nama grozil, da naju bo odpeljal na postajo milice, če ne bova tiho. Otrok se ga je ustrašil in se je pričel jokati. Končno smo prispeli do naše izstopne postaje. Se na cesti je čez vrata preklinjal na nas.
Poizvedela sem še pri drugih, kakšen odnos ima do drugih potnikov. Bile so same slabe besede. Potniki so mu za vožnjo plačevali že po 4 dinarjev več kot bi bilo potrebno. Doživeli so tudi, da na tem avtobusu prevažajo tudi pomije, hrano za prašiče. Z možem nisva mogla verjeti tem besedam.
Tako, upam, da moje pismo ne bo romalo v koš, in da bo prišlo v javnost.
Novi tednik, 9. 11. 1978
