Tragičen konec treh mladih kriminalcev


Pred dnevi so bili pojasnjeni vlomi, ki so jih v oktobru po Celju izvršili neznani zlikovci. Kot smo že poročali, je ena in ista tolpa v dveh nočeh zakrivila v Celju 12 vlomov in en poskus vloma. Da bi bolje pojasnili vse dogodke v zvezi s temi, zdaj odkritimi storilci, moramo poseči nekoliko v preteklost zadnjih let.

JABOLKO NE PADE DALEC OD DREVESA…

Boris K. v svojem očetu ni imel vzornika, ki naj ga pripelje na pošteno življenjsko pot. V rani mladosti je bil priča prenekaterim pripravam na vlome.

Njegov oče, ki je polovico svojega življenja preživel po zaporih, je v glavnem tudi kriv za izprijenost svojega sina, ki je kot mladoletnik že začel krasti in vlamljati. To početje ga je pripeljalo v kazensko poboljševalni zavod v Radeče pri Zidanem mostu.

Tu se je Kralj spoznal z nepridipravi svoje vrste; Ernestom I., P. in Kristino Ž. Ta četvorka je bila težko vzgojljiva, vendar je bilo vodstvo poboljševalnice mnenja, da bodo po prestani kazni le šli na pošteno pot. Po izpustitvi so vsem tem mladim ljudem nudili zaposlitev. Boris je bil izučen za ključavničarja pa tudi drugi so imeli svoje poklice. Toda na žalost se ti mladi ljudje niso poboljšali…

DVE »AKCIJI« V LJUBLJANI IN DVE V CELJU…

K., I., P. in Ž. so se kmalu spet znašli na zločinski poti. Najprej so izvršili vrsto vlomov v Ljubljani. Med drugimi so »obiskali« tudi trgovino z orožjem in se oborožili. Za Ljubljano so prišli v Celje, kjer so prvikrat vlomili v dva lokala, v tretjega pa so poskusili vlomiti. Odnesli so, kot smo poročali, nekaj gotovine, ki bi po predpisih ne smela ostati čez noč v priročnih blagajnah. Potem so se spet lotili ljubljanskih lokalov in se ponovno »založili« z municijo. Nevarna druščina se je čez nekaj dni spet vrnila v Celje, kjer je izvršila kar deset drznih vlomnih tatvin.

Kot v Ljubljani, kjer so zlikovci vdrli v 16 lokalov, tako so jim tudi v Celju bili organi milice za petami in nekajkrat je šlo samo za minute, pa bi prišli v roke pravice. Pri zadnjem vlamljanju po Ljubljani je bil prijet P. in vtaknjen za zapahe, medtem ko so ostali trije začutili vroča tla pod nogami in se »preselili« najprej v Zagreb, kjer so v nekaj dneh izvršili okoli 30 vlomov. Od tu so šli v Sarajevo in iz Sarajeva v Banjo Luko.

TRAGIČNI DOGODKI V BANJA LUKI…

Oboroženi mladoletniki so postajali vedno bolj predrzni. Boris K. je kot vodja tolpe bil pravcati »strokovnjak« za odpiranje vrat, blagajn in predalov. Spričo tolikih vlomov lahko sklepamo, da jih je prej spremljala sreča kot pa zlikovska rutina. V Banji Luki so se vedli že kar predrzno. Pri nekem vlomu jih je slučajno odkril miličnik, toda streljali so nanj in pobegnili. Kot je iz poročil izslednikov razvidno, je druščina na veliko zapravljala. Stanovali so po hotelih, jedli najboljše stvari, popivali po barih in postali pravcati objestneži.

Nekaj tednov nekaznovanega delovanja jim je zavrtelo glave. Že prvo noč po neuspelem vlomu so se v Banji Luki lotili velike železna blagajne. Ker ji niso bili kos z vitrihi in ključi, so začeli vanjo streljati… To je privabilo ljudi in organe ljudske milice. Mladi kriminalci so se umaknili s kraja zločina in zbežali v neko hišo . ..

Potem se je začela tragedija. Milica je obkolila hišo in nekajkrat pozvala vlomilce k predaji. Kaj se je godilo v podstrešni sobi, kjer so se zabarikadirali, verjetno ne bo nihče zvedel.

Vsakikrat, ko so organi milice zahtevali predajo, so zločinci začeli divje streljati, potem so tudi miličniki odprli ogenj. Naenkrat je streljanje iz hiše prenehalo… V podstrešni sobi se jo milici nudil grozljiv prizor. Oba zlikovca: K. in I. sta bila mrtva. Smrtne rane £0 odkrivale samomor, dekle, Kristina Ž. pa je bila težko ranjena in je na poti v bolnišnico umrla.

Kaj je navajalo mlade kriminalce, da so tako trdovratno vztrajali do pogubnega konca, bo morda kdaj pojasnjeno. V glavnem je primer teh mladih zločincev dovolj krepak opomin staršem in družbi, predvsem pa mladim ljudem samim, ki včasih padejo pod vpliv slabega vzora, slabe knjige in slabih filmov.

Celjski tednik, 5. 12. 1958