V Celju ni mišje mrzlice


Ni res, da je v celjski bolnišnici umrl bolnik zaradi mišje mrzlice, so zanikali na Zavodu za socialno medicino in higieno v Celju.

Res pa je, da se je letošnje poletje pojavila ta nalezljiva bolezen tudi v Sloveniji, doslej je ugotovljenih pet primerov, pojasnjuje predstojnik higiensko epidemiološke službe Zavoda dr. Ivan Eržen.

Na Celjskem letos nismo registrirali nobenega primera, tudi lani ne, edini primer je bil na našem območju leta 87. Bolnik je bil iz občine Sevnica, nismo pa mogli ugotoviti, kje se je okužil.«

Je ta bolezen res tako nevarna, kot si predstavljamo ljudje?

Eržen: »Je in ni. Gre za obolenje, ki ima težjo ter lažjo klinično sliko. Bolezen se začne z mrzlico, visoko temperaturo, izgubo apetita, bruhanjem, značilna je močno izražena rdečica lic ter vnetje očesnih veznic. Znaki trajajo nekaj dni, potem se bolezen pozdravi sama od sebe. Redkeje prihaja do težke oblike, ko se pojavijo krvavitve v kožo in sluznico ter telesne votline. Temu sledi stanje šoka in motnje v delovanju ledvic ter motnje v delovanju živčnega sistema. Takšna težka oblika pa se lahko konča s smrtjo.«

Dejali ste, da se bolezen lahko pozdravi sama, torej hujše posledice, npr. smrt niso vedno nujne?

Eržen: »Verjetno je teh primerov mišje mrzlice, tako imenovane hemoragične vročice z ledvičnim sindromom, več. V Sloveniji smo raziskovali število bolezni v preteklih letih. Raziskali smo lahko le težja obolenja, blažjih ni bilo zaslediti. Tudi v Jugoslaviji. kjer je tega več, npr. v Črni Gori, Bosni, na Kosovem, ocenjujejo strokovnjaki, da je blažjih oblik več kot jih registrirajo.«

Če oboleli iščejo pomoč v zdravstvenih ustanovah – kako poteka zdravljenje, kakšna sredstva sploh so na voljo za to bolezen?

Eržen: »Gre za virusno obolenje in specialnih zdravil ni. Če gre za lažjo obliko, zdravimo predvsem z dieto, dodajanjem tekočin, pri težjih oblikah je potrebno nadomeščanje krvi oziroma plazme, ponavadi je potrebna tudi dializa.«

Novi tednik, 31. 8. 1989