V celjskem Prevozništvu se je v nekaj letih zamenjalo par direktorjev, zadnjemu, Ivanu Vidergarju, so delavci izrekli nezaupnico konec maja. Z imenovanjem vršilca dolžnosti Alojza Zupanca pa agonije očitno še ni konec.
Prišel, obljubljal, naredil pa ničesar
Vršilec dolžnosti direktorj Alojz Zupanc je razmere v Prevozništvu pojasnil takole: »Bivši direktor Ivan Vidergar je prišel v hišo 1. Septembra 1992. Ponudil je obetaven program, marsikaj obljubljal, vendar obljub v devetih mesecih ni uresničil. Pridobil je partnerje iz Avstrije, potem je prišlo do podpisa predpogodbe za leasing za 10 novih kamionov.
Imamo zastarel vozni park, vozila so stara povprečno 10 let, nakup novih vozil bi bil edina rešitev, da smo konkurenčni na evropskem tržišču. Delavski svet mu je torej dal pooblastilo, da se lahko pogovarja o leasingu, dali smo mu pooblastila za podpis pogodbe.
Direktor je to storil, vendar z uresničitvijo pogodbe ni bilo nič, ker nismo dobili garancije banke. Ta je zahtevala še podgaranta, in to naj bi bila zavarovalnica Triglav. Pri zavarovalnici pa garancije nismo dobili, ker smo njihovi dolžniki. Zavarovalnica nam je ukinila generalno zavarovalno polico, tako da ne moremo več registrirati nobenega avtomobila brez sprotnega plačila. Dolg iz prejšnjih let do zavarovalnice je približno 8 milijonov tolarjev.« Vidergar je po Zupančevih besedah v firmo pripeljal na ogled eno vozilo. »Nad njim smo bili navdušeni, sam pa sem posumil, da teh avtomobilov ne bomo tako hitro dobili. Prvih 5 vozil naj bi prišlo do 15. marca, drugih 5 do sredine aprila. Do začetka junija nismo dobili niti enega. Vidergar pa je ljudi še kar miril z obljubami.
Potem se je na svojo roko začel pogovarjati, da bi zastavili naše počitniške kapacitete v Umagu, s čimer se sam nisem strinjal. Kasneje se je dogovarjal, da bi dobil kredit od avstrijskega partnerja, ki naj bi vložil denar v našo firmo, hotel je ustanoviti mešano firmo. Sumil sem, da to niso čisti posli, zraven je bila tudi oseba, ki je iz svojih osebnih varnostnih razlogov ne bom imenoval. Ta oseba je imela velike apetite, da bi se firma spravila v stečaj oziroma na najnižjo možno vrednost, potem bi jo odkupili, nekatere ljudi, ki smo o tem kaj vedeli, pa naj bi postavili na cesto. Sam sem direktorju to očital, pa je vse zanikal. Zdaj smo stvari predali zasebni detektivski službi.«
Zupanc je nadaljeval: »Sodu je dno izbilo to, da so delavci začeli napadati mene kot predsednika delavskega sveta, zakaj direktorju podpisujem potne naloge za službena potovanja, ki niso dajala rezultatov.
Povedal sem mu, da nalogov ne bom več podpisoval, na treh delavskih svetih sem zahteval poročilo, vendar je stvari vedno tako speljal, da smo se člani delavskega sveta skregali med seboj.«
V službo po plačo
Zupančevo pripoved je dopolnila še računovodkinja Mira Kolman: »Direktorja sem večkrat spraševala, kako bo z lastninjenjem. Dejal je, da stvari ureja advokat. Tudi ko sem ga spraševala, če so potrebni kakšni podatki o zaposlenih, vrednosti podjetja in podobno, sem slišala odgovore, da bo advokat že sam uredil stvari. Kasneje je direktor dejal, da odvetnik ni dober in da bo dobil drugega v Ljubljani. Stvari so se odlašale in očitno so bili načrti takšni, da bi se v firmo usedel Avstrijec.
To pač sumimo. Kot direktorja ga ni zanimala finančno plat, likvidnostne težave, niti opozorila v zvezi z dokazovanjem stroškov voznikov.« Še na vrsto drugih stvari sta opozarjala sogovornika. »Komerciala je potekala tri mesece preko zasebnega podjetja,« trdi Zupanc.
»Potem sem zbral določene dokaze, zbral nekaj faksov, videl, da se dogajajo nepravilnosti in da se našo firmo goljufa. Zahteval sem, da sodelovanje prekinemo, saj je vse šlo v našo škodo. Direktor pa je še vedno sodeloval s to firmo in še danes sodeluje, čeprav vsi zatrjujejo, da to ni res.
Za dobavo vozil iz Avstrije pa z računovodkinjo sumiva, da naj bi nekdo prejel 45 tisoč šilingov provizije za vsak avtomobil, skupno torej 450 tisoč šilingov.« Pripoved je zaključila Kolmanova: »Direktor je sam izjavil, da hodi na Prevozništvo le zato, da dobiva visoko plačo in da ima lepo osnovo za invalidsko ali redno upokojitev.
Poleg tega se nikoli ni posvetoval z nikomer, za pol meseca ni jasno, ali je bil na službeni poti ali v bolniški.« In še to sta povedala sogovornika, da je bilo za bivšega direktorja v Prevozništvu to že 17. delovno mesto. Nazadnje je bil v podjetju Kovinar v Črnomlju, kjer sta slišala podobno zgodbo: bolniške, dopusti, službena potovanja…
Telefonske grožnje
Vse od sredine maja so se potem vrstili sestanki, prepričevanja, da naj direktor pride v firmo, nasveti z občine, da naj v podjetju ukrepajo. Končalo se je z nezaupnico direktorju Vidergarju in imenovanjem Alojza Zupanca za vršilca dolžnosti direktorja. Zupanc ob tem dodaja: »To funkcijo sem prevzel samo za mesec ali dva. Ljudje pravijo, da največ vem o vsem, kar se je dogajalo, to pa ni res. Sumil sem, kaj se počne, dokler ni dokazov, pa človeka ne moreš obsoditi. Od 31. maja sem vršilec dolžnosti direktorja, vendar s težkim srcem, ker vem, da ne bom mogel ničesar storiti.
V podjetju so načeti medčloveški odnosi, nihče nikomur ne zaupa. Padajo težke obtožbe, za vse, kar storiš, te obtožijo, da si dobil podkupnino. Če je Prevozništvo interesantno za celjsko občino, potem nam bodo na občini pomagali.
Dela je dovolj, problem pa je, ker vsak dan potrebujemo gotovino, mi pa od strank dobimo plačila z veliko zamudo.«
Zupanc je še pojasnil, da je bivši direktor zdaj v bolniški, razporedili so ga na nižje delovno mesto, ki je bilo trenutno prosto. Če tega delovnega mesta ne bo sprejel, pa se tudi ve, kakšna je nadaljnja pot. In še eno je povedal Zupane: »Po zboru delavcev sem dobil dva telefonska poziva, bivši direktor mi je grozil z UJV, dobil pa sem še en klic s podobno vsebino.«
Plače in dobro vodstvo
Ozračje med ljudmi v Prevozništvu je naelektreno, človek dobi občutek, da se bo zdaj zdaj vnel pošten pretep. Ljudje so zrevoltirani do konca.
Najprej zato, ker že dolgo časa nimajo nobenih poštenih informacij, delavski svet pa je po besedah delavcev bil vedno samo kamuflaža in vsaj v zadnjih letih nikoli ni deloval v interesu ljudi. Najbolj so ljudje razjarjeni zaradi plač.
Zadnjo so dobili za mesec april, sedanji vršilec dolžnosti jim je sicer dal za dobrih 5 tisoč tolarjev bonov. Kako naj z boni plačamo vrtec, elektriko, račune, ki se vztrajno kopičijo?
Šoferji pripovedujejo, da so ljudje, ki so prevažali tovor preko meja, dobili po 14, 15, nekateri 19 tisoč tolarjev, vodilni pa pospravijo v žep približno sto tisočakov. Obljubljenih dnevnic ni, ko gredo ljudje na pot, jemljejo denar svojim družinam, da sploh lahko preživijo. Regresa, trdijo ljudje, niso dobili že nekaj let.
Ogorčeni so nad vozili, ljudje pravijo, da imajo eno samo vozilo, s katerim si resnično upajo na Zahod. Pred leti, trdijo delavci, so imeli preko 100 registriranih tovornjakov, danes vozi 46 šoferjev s 24 tovornjaki, ki morajo preživeti 97 zaposlenih v Prevozništvu. Nekaj vozil so pred časom ponudili voznikom pod povsem nemogočimi pogoji, nekaj so jih prodali, cel kup je zaprtih v garažah, ker niso registrirani.
V nič boljših pogojih ne delajo ljudje v delavnicah. Oprema je zastarela, ljudje delajo v odprtih prostorih, na mrazu in prepihu in nič čudnega, če odhajajo iz Prevozništva takoj, ko se jim ponudi boljša priložnost. Večina ljudi pa je v podjetju 10, 20 ali 30 let. Kdo bo zaposlil šoferja, ki bo čez nekaj let razmišljal o odhodu v pokoj, se sprašujejo ljudje.
Nadalje pripovedujejo, da so šele pred mesecem dni sprejeli kolektivno pogodbo, ta pa je bila takšna, kakršne na občinskem sindikatu menda še niso videli. Pogodba ne določa izhodiščne plače, obenem pa vsebuje konkurenčno klavzulo, po kateri se s podobno dejavnostjo ne smejo ukvarjati partnerji, starši obeh zakoncev, niti njihovi otroci.
O svojem bivšem direktorju in tudi še kakšnem pred njim ljudje nimajo dobrega mnenja. Sumijo, da se je namenoma delalo tako, da bi podjetje spravili na kant in da bi družbena lastnina prešla v zasebne roke. Pa tudi sedanjemu vršilcu dolžnosti Zupancu ne zaupajo. Alojz Zupanc je bil pred leti sam voznik v tem podjetju, nazadnje je delal pri izterjavi dolgov, bil mesec dni tudi vodja komerciale. Če sodimo po pripovedovanju zaposlenih, mu ne zaupajo predvsem zaradi »čudnih potez« pri oddaji poslovnih prostorov v Čretu. V najem naj bi jih najprej vzel nekdanji direktor Slavko Lakovič, s katerim so se menda še dokaj dobro razumeli. Zbor delavcev je odločil, da teh prostorov ne smejo dati v najem, vendar jih je potem direktor Vidergar, po prepričanju delavcev pa je tudi Zupanc soglašal, dal v najem nekemu zasebnemu podjetju, ki se ukvarja s špedicijo. Torej konkurenci. Predvsem pa sedanjemu vršilcu dolžnosti zamerijo grožnje, kot temu sami pravijo, z disciplinskimi postopki, če svojega dela ne bodo opravili tako, kot je treba.
Prav tako mu zamerijo, da še ni objavil razpisa za novega direktorja. »Pripravljeni smo poprijeti za delo, vendar pod pogojem, da dobimo plače in da podjetje zagotovi denar za pokrivanje stroškov, ko se odpravljamo na pot,« pravijo ljudje v Prevozništvu.
Lahko bi torej sklepali, da s sedanjo zamenjavo vodstva v Prevozništvu ne bodo presekali zapletenega vozla, kar konec koncev priznava tudi sam vršilec dolžnosti. Agonija se vleče že predolgo, v Prevozništvu potrebujejo človeka izven hiše, ki bo kos skrhanim notranjim odnosom in ki mu bodo ljudje zaupali. Poleg direktorja potrebuje firma komercialo, da bo znala prodajati storitve, ne pa, da se je s prodajo ukvarjalo zasebno podjetje, ki zagotovo dela predvsem za lasten žep. Čeprav je vozni park zastarel, gre za dragoceno lokacijo v Celju in vrsto objektov, ki jih ne bi smeli prepustiti počasnemu propadu. Za stečaj Prevozništvo najbrž nima pogojev, dolgovi znašajo po besedah ljudi približno 500 tisoč nemških mark, samo podjetje naj bi bilo vredno 3 milijone in pol nemških mark. Nesporno pa gre za zelo slabo vodeno podjetje. Namerno ali nenamerno – to bo pokazal čas.
Novi tednik, 10. 6. 1993
