Vzorna požrtvovalnost Celjanov


Zaključek preteklega tedna je bil na kirurgičnem oddelku celjske bolnišnice zelo buren. V soboto popoldne so se bolniki s težjimi in lažjimi poškodbami gnetli v čakalnici in čakali, da jih kirurg oskrbi. Operativna ekipa je ravno reševala življenje bolniku s krvavečim čirom v želodcu, ko so pripeljali še težko poškodovanega rudarja iz Hrastnika, ki mu je transmisija raztrgala ramo.

Močno prizadet bolnik je dobil takoj transfuzijo krvi z namenom, da se mu stanje v toliko popravi, da bo zmožen za operacijo. Ker se stanje po prvi steklenici krvi ni bistveno izboljšalo, so nadaljevali s transfuzijo vse dotlej, dokler ni bila izčrpana vsa zaloga krvi na transfuzijski postaji. Kaj sedaj?

Bolnika je treba operirati, vendar brez nadaljnje transfuzije bi bil vsak poseg tvegan. V trenutku se porodi rešilna misel, da je treba poklicati na pomoč Celjane in čez nekaj trenutkov že prekine celjska radijska postaja večerni prenos iz Ljubljane in kliče Celjane, ki imajo krvno skupino B, naj darujejo kri za ponesrečenca.

Še nekaj minut nestrpnega čakanja in že se prično pred kirurgičnim oddelkom zbirati skupine ljudi, ki so pripravljeni darovati kri. V množici kakih 50 ljudi je bilo mnogo takih, ki niti niso poznali svoje skupine in bi radi pomagali (med njimi tudi že stari znanci— krvodajalci). Zdravnik, presenečen nad tolikim odzivom, zbira odgovarjajoče in kmalu nato prično z odvzemom. Transfuzija se pri bolniku neprekinjeno nadaljuje s sproti odvzeto krvjo inbolnikovo stanje je že toliko izboljšano, da lahko prično z operacijo.

Ko se okrog enih ponoči nataka kri zadnjega darovalca v steklenico, se tudi operacija bliža uspešnemu koncu. Bolniku rešijo življenje pa tudi ohranijo roko, kateri je grozila amputacija, če ne bi bili dobili zadostne količine krvi.

V imenu bolnika in bolnišnice se zahvaljujemo vsem onim, ki so ponoči nesebično prihiteli v bolnišnico in skušali pomagati, prav posebno zahvalo pa smo dolžni Juliji Dvoršak, medicinski sestri, Francu Bricmanu, mojstru iz Cinkarne, Vladu Trebičniku, delavcu iz Cinkarne, Martinu Muleju, delavcu iz Kovinotehne in Ivanu Pivku, fotoreporterju, zaposlenemu pri Foto-Pohorje v Mariboru, ki so skoraj vsi darovali pol litra krvi.

Sobotni primer nam daje upanje, da pri Celjanih tudi v bodoče ne bomo naleteli na gluha ušesa, bodisi, ko bomo zbirali prostovoljce za redne krvodajalske akcije, bodisi, da jih bomo klicali ob izrednih nujnih prilikah na pomoč.

Celjski tednik, 10. 10. 1958