Raz oder postavljen pod brezami, kostanji in smrekami na Janičevini na Babnem, se pravi nasproti gradbišča tamošnjega Zadružnega doma, je v torek zvečer v imenu tamošnjih zadrugarjev in vseh vaščanov, ki j ih družita volja in delo za boljšo bodočnost naroda in domovine, pozdravila tovarišica Darinka Joštova celjske igralce. Namen njihovega prihoda je napovedala s temi besedami: »Prispeli so v službi ljudske prosvete slovenske gledališke umetnosti in v službi ideje, ki j ih nosijo dela naprednih svetovnih in domačih piscev …«
Uro in pol dolgi program: deklamacije Branka Gombača, petje baritonista Kovača in Borovo dvodejanko »Težka ura«, je pozorno gledalo, poslušalo in spremljalo 200 zadrugarjev in vaščanov.
Prav nič jih ni motilo pomanjkanje kulis, pa teh in teh rekvizitov in vsega kar mora v igri po dramaturgovi zamisli ustvariti nastrojen je. Prvo so nadomestile preproste zavese, k nastrojenju pa so prispevali odmev žabjega koncerta sem od Ložnice, pa kresnice in veter med vejami, največ pa prepričanje tistih 200 vaščanov, ki jih družita več, ko samo »sanje, da bi bili lepši in močnejši ljudje« …
Nihče nima prav, ki meni, da je »Težka ura« povzročila resnično »težko uro« zbranemu kmečkemu ljudstvu. Kaj bi prikrivali — med igro se j e vlilo, toda na eni roki bi mogli prešteti ljudi, ki so prizorišče zapustili, vsi drugi so ostali …
Dva velika šopka živordečih nageljev, poklonjena igralski družini, sta ob zaključku izpričala vabilo, da bi prišlo v jeseni do svidenja že na odru Zadružnega doma.
Celjski tednik, 12. 6. 1948
